Jeff Bridges – Jeff Bridges

Jeff Bridges - Jeff Bridges

Blue Note Records, 2011

Bolj kot po kakšnih posebnih glasbenih dosežkih se nam je Jeff Bridges v kolektivni spomin vtisnil s svojimi filmskimi kreacijami, med katerimi prav gotovo izstopa zmečkani The Dude iz filma The Big Lebowski. Sicer je nekaj malega svoje ljubezni do glasbe nakazal že v samih filmih, vsakih deset let pa pride naokoli tudi s čisto svojim albumom, tako da je po v 2001. letu izdanem prvencu v drugi polovici leta 2011 priobčil še svoj drugi prispevek v svetovno glasbeno zakladnico.
Čeprav je od filmskih zvezd in zvezdic, ki se poskušajo tudi v glasbenem svetu, bolj kot ne pričakovati zgolj promocijo njihove širine, ki pa dostikrat zgleda bolj kot parodija, je pri Bridgesu vseeno malce drugače. Res je, na album je prispeval zgolj dva komada, svoj glas ter svojo blagovno znamko, a plošča se kar nekako organsko poveže z njegovo podobo. Čisto neobvezno zveni kot popoldansko izživljanje, kot igranje v dnevni sobi, kot “poglejte, kaj mi je po šihtu uspelo spraviti skupaj, pa brez zamere”. Skratka, ne gre za nek glasbeni presežek, ki bi se nam in bodočim rodovom navrtal v spomin in puščal travmatične posledice, ampak za čisto neobvezno uživanje in preigravanje precej dobro T-Bone Burnett spoliranega countryja, ki tudi poseže malce izven togih okvirov kravje glasbe ter nekaj malega pobere tako iz bluesa kot rokenrola, prste pa rahlo namoči tud v psihedelijo. Upal bi staviti, da Jeff poleg Shanie Twain in Kennyja Rogersa v svoji diskoteki premore zbrana dela Dylana,Springsteena in da mu tudi Waits ni ravno antipatičen.

In kakšno sporočilo nam pošilja čika Jeff? Tako kot glasba – nič kaj globokega, album je bolj zbirka posameznih komadov o tem in onem, o življenju in smrti, o ljubezni in o ne ljubezni, o izgubi in najdenju – tutti frutti, ki pa presenetljivo lepo zdrsi skozi ušesa in tam tudi nekaj časa ostane, z nevarno tendenco požvižgavanja komadov v javnosti, sploh kaka What a Little Bit of Love Can Do in Blue Car. Nasploh je album bolj vesele narave, čeprav tu in tam poseže v bolj temačne vode, recimo Falling Short ali Tumbling Vine, v Slow Boat pa že malce v psihedelijo, kar dá komadu težak in počasen ritem, njegov nizek, raskav, zamolkel glas pa vse skupaj še malce obteži, tako da gre v tem primeru vsekakor za vrhunec albuma in v bistvu za kar odličen komad.

Čeprav album tu in tam malce izgubi na tempu, gre vsekakor za čisto spodoben izdelek, ki se ne ujame v past pretiravanja s klišeji, ampak jih uporabi v ravno pravšnji meri, da je godba užitna tako za ozadje kot za sprostitev in vse, kar pride vmes. Bridges oziroma ekipa, ki jo je nabral za ta album, vsekakor vé kako biti ležeren in kako v tem še uživati, kar se albumu vsekakor pozna. Luštno.

Uroš Škrjanc

Povezani članki: