Jazztronični Food v Klubu CD

Food

Ljubljana / Klub CD
14. 2. 2012 

Bolj ali manj se je zdelo, da je scenarij že spisan. Dvojec Food, ki se je minuli teden mudil v Klubu CD, je njega dni, kak ducat let nazaj, še kot kvartet izdajal res besno nore plošče in eno od njih, Veggie, sem preposlušal do te mere, da so se mp3 datoteke kar malce obrabile. Je ena tistih soundtrack plošč, ki v človeku vzbudijo nostalgijo, ki te spomnijo na kakšno prav posebno poletje in kakršne se staremu glasbenemu ciniku [sic] le še stežka zgodijo.

Naslednji trije albumi so malce pokvarili okus. Prvi je bil še soliden, drugi pač neprimerno manj, tretji, ki sem ga z določeno mero prizanesljivosti pred časom recenziral, pa še vedno ne uspe popraviti okusa. Skratka, ne najbolša popotnica za koncert, a ker je od snemanja zadnje plošče minilo že nekaj let, sem se nadejal presenečenja. Optimizem velja, pa čeprav si nisem niti najmanj verjel in sem potihoma pričakoval nekaj med medlostjo in polomom.

Pa sta, včasih res oboževana, Ian Bellamy, ob soprano ter tenor saksofonu opremljen še z efekti, ter prav tako s  semplerjem ter še nekaj mašinerije obdan perkusionist Thomas Stronen, prišla na oder in kar takoj pokopala vsakršno upanje. Prvih deset minut sta improvizirala na tematike in zvočnost, ki sodijo v najmanj intriganten del njunega opusa; zvončkljanje Stronena ter nežno in reverbirano Bellamyevo fraziranje brez posebnega dialoga s somuzikantom, je v najboljših trenutkih sicer nekako simpatično bukolično, in nekoliko konkretnejši pihalni segmenti so več kot le blago spominjali na Johna Surmana, še enega angleškega muzikanta. Nekakšna John Constable estetika ju druži z njim, le da je bilo muziciranje Food neprimerno manj fokusirano in medlo.

Do tu, nekako do polovice prvega od treh (+ bis) improviziranih sklopov, si res nisem predstavljal znosnega nadaljevanja v tej maniri. A sta se muzikanta počasi izvlekla iz začetnega iskanja navdiha in na prasketajočo in blago perkusivno podlago se je Bellamy namesto s še eno generično melodijo odzval s semplanjem, s šumečim zankami svojega saksofona, in porajajoča se glasba je končno dobila tisto vunzemeljsko (in idilično) teksturalno pestrost, zvočno globino, ki Food razločuje od običajnega akustičnega dueta. Začel sem slutiti, da bo očitno tole koncertič drobnih presežkov. Vsaj to.

Pa sem se, oh, kako zelo, motil. Naslednji impro sklop je bil fantastičen. Stronene je prevzel pobudo in postregel z ritmično jačim in divergentnim muziciranjem, tekom katerega je čez zanke in razpadajoče semple nanašal včasih bolj razpršene, pogosteje pa zelo kompaktne perkusivne vzorce, vredne njegovih najboljših momentov s studijskih albumov. Energično komplementarno je začel postopati tudi saksofonist, ki se je z daljšimi in razmazano sanjavimi pasažami izogibal milozvočnostim, marveč je stremel predvsem k motni ambientalnosti. Takšni, ne več toliko Constable ter bolj Turner, če smem nadaljevati z angleškostjo. V tem delu se je znašel tudi vrhunec nastopa, čisto kratek, a tako posrečen, ko je v nekem momentu na vse bolj nebrzdano igro bobnarja Bellamy odgovoril z nekim, kako bi rekel, standardnim free jazz obrazcem, ki se je čisto nepričakovano, a povsem zvezno porodil, dogodil ter vrnil v njegovi idiosinkratični melodiki.

V tretjem delu sta tempo malce umirila, a ostala pri vedno bolj melodično svobodni ter raznoliki igri, od ambientalnega in precej abstraktnega pa do ECM-jevsko eteričnega, ki pa se je špilalo neprimerno bolj uigrano in suvereno. Nato še komaj izborjen bis; na ne posebej resno mišljeno vprašanje, ali imamo v publiki glasbene želje, sem sramežljivo zamolčal prav v ta primer pripravljeno sugestijo (Restless), a bil za konec vendarle deležen komadiča, za katerega bi takrat prisegel, da ga najdem na prvi plošči in da sem že leta njegov fen, pa ga sedaj nikakor ne najdem prav nikjer. A je bil res fin.

In … nič; scenarij se je napisal po svoje in namesto dokončnega pokopa nostalgične iluzije sta Food pokazala, kako zelo se gre nadejati nove plošče.

Tekst: Anže Zorman
Foto: Kaja Brezočnik 

Povezani članki:

Značke: