Food – Quiet Inlet

Food - Quiet Inlet

2010, ECM

Nikakor se ne bi moglo reči, da je zasedba Food po circa 15 letih muziciranja kadarkoli prenehala s svojim zvočnim raziskovanjem oz. prekinila z določeno mero pionirskega duha. Je pa res, da so kdaj zgrešili smer in zašli v slepo ulico sonične kreacije. Digresijam navkljub pri tem kolektivu o regresiji ni moč govoriti, je pa seveda možno polemizirati o smeri njihove progresije. Ta je pač ubrala svojo kurz, za katerega lahko le upam, da je založba ECM še vedno le vmesna postaja in ne končna destinacija. Pri tem razvojna terminologija ni uporabljena naključno, Food so namreč bili in po malem še vedno so izredno progresiven, naprej in onkraj zazrt bend, ki nemalokrat stopa po soničnih mejah svojega matičnega, jazzerskega glasbenega izraza.

Tam v sredini devetdesetih so še kot kvartet trobentač Arve Henriksen, basist Mats Eilertsen, bobnar (ter elektronik) Thomas Stronen in saksofonist Iain Ballamy posneli ploščo Food. Suh in nestabilen zvok, naslonjen na avantgardne glasbene ideje in z aluzijami vse tja do Alberta Aylerja je bil doplasten z zbodljaji elektronike in prhami sintetičnih valovanj, porajajoč sonične močvare, iz katerih so se porajali fragmenti le nakazanih melodij. Diskretno, skoraj plašno, kot da pihalca, še posebej Henriksen, želita odstraniti zven inštrumenta iz svojih izvajanj.

Dve plošči kasneje, z albumom Veggie, so Food presegli ne le same sebe marveč so skupaj s producentom Helge Stenom (alias Deathprod) postavili povsem nov zvočni poligon, koder se jazz še nikdar ni tako smelo gibal. Nastala je magična, včasih temačna in drugič pomladna mojstrovina, ob katero lahko med meni znane spoje elektronskega inštrumentarija in jazza prištejem kvečjemu še šesti plošček njim sorodnega benda Supersilent. Veggie otvori hreščeča, z drobečo se pekrusijo podložena dronaža in nadaljuje vrsta melodično jasnih, pa še vedno dovolj pritajenih sogovorov Bellamya in Henriksena, ki se nanašajo čez teksturalno bogato zaledje perkusivnega in elektronskega humusa. Melanholično, pa vendar zmagoslovno se saksofon in trobenta vijeta čez postapokaliptično drobovje pod njima; psihedelično glasba za futuristični gozd, v katerem umirajo roboti, čeznje pa rastejo vitice in mah. Ploščo genijalno zaokroži zaključni komad Mushroom, kjer Henriksenovo neartikulirano petje evocira šamanske rituale iz saturnovih step.

Še dve ploščo kasneje se Food iz kvarteta skrči v duet. Ostaneta Bellamy na saksofonu ter Stronen na perkusijah in elektroniki. Plošča Molecular Gastronomy je še vedno svoja zvočna liga, ki pa je bolj krpanje idej, in njihov distinktivni zven se tu zdi prej kot generična reprodukcija kot pa jasen avtorski izraz. Ambientalna pohajkovanja ostajajo brez globine, pod površino ne tli več masa tekstur, Bellamyeva melodična izvajanja pa se nekoliko osamljena zde bolj kot vaje v slogu. Nestrpno pričakovana plošča je za časa izida, leto 2007 se je pisalo, neizogibno naletela na čeri previsoko postavljenih standardov, v luči katerih je ta morda povsem solidna plošča vseeno nekoliko odvečna. A tudi sicer album trpi za pretirano dvodimenzionalno zvočno podobo, vseeno pa v nekaj komadih odlično evocira samosvoje potenciale benda in izriše nekatere sveže, še vedno neizkoriščene zvočne planjave jazzovskega izraza, po katerih razen Food stopa le malokateri bend.

Aktualna plošča zasedbe je leta 2010 izšla pri založbi ECM, dejansko pa je bila posneta že med letoma 07 in 08. Ob izidu sem jo nekoliko spregledal, nekajkrat se je bolj kot spremljava odvrtela na domačih zvočnikih in četudi je Quiet Inlet nesporno boljša plošča od prejšnje, je ta izdaja ostala malce spregledana. Kot zamenjava Arveja tu figurira Nils Petter Molvaer, kar je za marsikoga baje pozitivna referenca, za tega konkretnega recenzenta pa opozorilo na visoko verjetnost sumljivo všečnega in prehitro kičastega trobentanja. Bolj pozitivni gost s plošče je mojster Fennnesz, ki na treh od sedmih komadov s plošče nekako nadomešča Deathproda, a za razliko od njega vstopa mnogo bolj diskretno in z detajli, in ob prvih poslušanjih se s temi bolj subtilnimi plastmi ploščka nisem ukvarjal.

Ob prihajajočem nastopu zasedbe Food se je Quiet Inlet ta vendarle vrnil v CD predvajalnik in sedaj pušča recenzenta nekoliko razdvojenega. Sama plošča je nedvomno soliden poslušalski zalogaj, z vrsto subtilnih plasti, iz katerih se ob vsakem novem poslušanju razpirajo novi detajli. Food se ponovno artikulirajo skozi formo bogatega humusa, v katerem se mojstrsko Stronenovo perkusivno delo, verjetno najboljše doslej, meša z diskretnimi in šele na pozoren posluh efektivnimi cvrčanji in drobci Fenneszove laptopirane kitare. Uvodni komad plošče Tobiko je ritmično divergenten vrvež preplastenih zvočenj, čez katere Bellamy igrivo permutira melanholično frazo, ki se ne zazira le vase marveč tudi koketira z elektronskimi vetriči in prasketanji Fennesza, ki skozi komad pihljajo na abstraktni preprogi zvončkljave, tolkave, včasih tehnoidne in drugič skoraj folklorne perksuije. Sledi druga trio formacija (Fennesz in Molvaer se na plošči sicer ne srečata) , ki ponudi ponovno snidenje Belammyevega saksofona s trobento, s katero Molvaer previdno intervenira in tudi verno sledi melodični viziji Bellamya, ki pa je na tem ploščku nasičena do skrajne sprejemljive mere. Naslednji je Mictryris, urgenten komadič, ki ga spet postavijo in vodijo predvsem Stronenove perkusije, ki jih Fennesz še dodatno priostri in ojača, kar pa sčasoma nekako zaduši saksofon, ki z nepotrebno hermetično in vsiljivo melodijo na koncu ugrabi komad. Sledijo spet trije štikli z Bellamyem in Molvaerjem, ki dozo pričakovanega medljenja z več bravuroznimi intervencijami ter subtilnejšimi dogovarjanji močno divergirata in vsekakor upravičita gostovanje. Ko si dovolita eksperiment, tišino in sodelovanje z Stronenom in skupaj ustvarjajo ambientalno zvočno maso je ta plošča najbližje temu, kar bi Food lahko precej bolj koherentno bili. V zadnji komad spet vstopi Fennesz in blago, nemara preblago zareže v pretirano milozvočje, vseeno  pa se plošča s tem komadom dovolj dostojno zaključi.

Vse to se vzporeja z določeno mero ambivalenc. Produkcijska slika je tako zelo ECMjevska, da se zven Food kar preveč zabriše; vse odzvanja, vse je čisto, vse skupaj zveni kot nek sterilni severni sij, kristalen in človeški le v relativno predvidljivem valovanju saksofona in trobente, ki komunicirata z morda pretirano kolegialnostjo, brez vsaj zmernega suspenza ali disonanc. Tihi zaliv oz. rokav je že primeren naslov, a tovrstno evociranje hladnih in samotnih severnjaških planjav bi lahko ostalo tudi v pristojnosti kakega drugega ECM varovanca. Nekoliko razočara tudi omenjena predvidljivost, in nekdanja igra z zvenom saksofona in trobente, sploh njuna skromnost, se izgublja v z reverbom obteženimi in preveč jasno artikuliranimi melodijami. Za konec je tu dinamična plitkost albuma v celoti, gladka prehodnost med posameznimi komadi in njihova podrejenost celovitosti plošče; ta ubije posamezne komade, ki se le ztežka in medlo izdvojijo iz plošče.

Vse to ob strani pa še kontekst recenziranja plošče. Te dni v naše konce prihajajo Food in sicer kot duet. Vsem stranpotem (ki so bile nenazadnje nazadnje zabeležene v daljnem letu 2008) in pomislekom navkljub gre vendarle za vrhunski kolektiv, izredno inovativen in s prav posebnim avtorskim izrazom, ki porozna obzorja jazza postavlja še dlje in ki ga bo v veselje slišati v živo; sploh brez reverba, brez katerega tehnikom založbe ECM pač živeti ni in katerega bomo tokrat z užitkom pogrešili.

Anže Zorman

Povezani članki: