David Lynch – Crazy Clown Time

David Lynch - Crazy Clown Time

2011, Play it Again Sam / Sunday Best

Pričakovati od Lyncha kaj normalnega je približno tako jalovo početje, kot pričakovati od kamna, da se bo spremenil v juho. Pravzaprav niti ne, kamen bi se v primerno dolgem času spremenil v juho, Lynch pa nikakor ne more narediti nečesa, kar bi se vsaj približno ujelo v okvire normalnosti. Še njegovi najbolj gledljivi filmski momenti so zaznamovani z junaki, ki zgodbo sami po sebi razbijejo na koščke, čeprav tega ne nameravajo.

Zakaj ta dolgoletni praktikant transcendentalne meditacije tako rad obrača zadeve in iz filma naredi rokenrol, iz glasbe pa scenarij za film, ne vemo. Verjetno ga takšni štosi neizmerno zabavajo. Namreč, njegov pravi prvenec na glasbeni podlagi je čistokrvna zgodba o tipu, ki ga njegova boljša polovica nogira, kar ga deloma že kar evforično veseli, delno pa fatalno travmatizira. Brez zavitih identitet, brez epskih preobratov, brez pretirano (samo)destruktivnih namenov. In brez umora, kar je za Lyncha rahlo nenavadno. Luškano. Če seveda njegova muzika ne bi bila umazana. Ja, njegov zvok je umazan. Vse, kar lahko temnega potegnemo od 50. let naprej, ki so očitno velik vir njegovega navdiha, pa do dandanašnjih popdiskoidnih popevčic, Lynch je iz vse popularne godbe uspel izvleči koncentrat temne snovi, ozadja, ki ga ne vidimo in ga le čutimo. Zvok albuma je tako zamolkel, kot da ne prihaja od tega sveta. V njem je veliko več, kot se na prvi pogled lahko sliši in samo čakamo, kdaj bo mimo prikorakal Lux Interior. Album brez problema poslušate tudi kot ozadje, ki sčasoma postane sicer rahlo monotono, še posebej po prvih dveh, treh komadih, a pravo dimenzijo dobi šele, ko se prepustite Lynchevemu mjavkajočemu globoko distorziranemu glasu, ravno tako njegovi mijavkajoči in globoko distorzirani kitari, ki kot skalpel zareže brazde v zvočno tkivo, skozi katere potem posije svetloba z druge strani. Takrat, ko te pri Lynchevih stvaritvah prevzame rahla tesnoba, takrat smo pri njem na pravi poti. Pa vseeno njegova godba ni neko mučno temačno popotovanje po skrivnih kotičkih psihe, bolj se zdi kot lupljenje odvečnih plasti, kar počne tudi v svojih filmih. Njegova glasba je na nek način vseobsegajoča, z motnjami v pripovedi, z distorzijo kitare in predvsem glasu, z mešanjem stilov in zvokom, ki je tako zamolkel, kot da prihaja nekje od zunaj ali iz preteklosti, ustvarja vzdušje nekakšne ujetosti v tok dogodkov, ki ga antijunak ne nadzoruje in se mu mora prepustiti.. Lynch nam v bistvu slika pokrajine podzavesti, v katere se prav lahko ujamemo tudi sami, zgodba pa je bolj okvir, na katerega razpne svoje platno in ki za samo poslušanje niti ni tako pomembna. Na Crazy Clown Time bi lahko napisal zgolj sinopsis zgodbe, kajti na samo dojemanje celote to ne bi imelo posebnega vpliva.

Ne glede na to, ali črpa navdih iz petdesetih ali iz rokenrola, alternative, popa ali čisto diskoidnih ritmov, vseeno na vse skupaj pritisne prepoznaven pečat, ki vso stvar poveže v celoto, ki je ravno toliko unikatna, da je poslušljiva, sicer ne ravno za širok krog poslušalstva, vsekakor pa za njegove vernike in fane. Pa tudi za vse, ki jim je njegov način pripovedovanja godb blizu. Plošča pravzaprav ni nič drugega kot nadaljevanje njegovih filmov, težko je ločiti, kje se eno začne in drugo konča. Morda pa nam postreže s soundtrackom za to ploščo … v obliki filma.

Uroš Škrjanc

Povezani članki: