Butanje zvoka skozi telo – Kerretta in Emphasis v Channel Zeru

Kerretta

Ljubljana / AKC Metelkova mesto / Channel Zero
15. 2. 2012

Redkokdaj se zgodi, da na našo slovensko zemljico stopi bend, ki ni evropskega ali ameriškega izvora. Doživeti Japonce na naši grudi je redko, a ponavadi sladko doživetje (npr. Mono). Še težje pa zaidejo k nam bendi iz Avstralije ali Nove Zelandije (koliko časa že sanjam, da bi k nam prišli Karnivool, sedaj počivajoči Cog ali zdaj dokaj sveže povezani Floating Me – mokre sanje indeed). Ko sem na spletnem omrežju zasledila, da pridejo Kerretta, Novozelandci, mi je srce vzdrhtelo. Koledar je bil označen, Channel Zero je klical na ves glas. Zraven so bili dodani kot predskupina hrvaški Emphasis in zvočna slika v glavi je bila pripravljena na večer. Organizirati koncerte sredi tedna, sredi sibirske zime, ter imeti posredi dokaj neznano ime pri nas, je vedno rizično. Zato toliko večje spoštovanje vsem organizatorjem, ki jim ni v ospredju denar, ampak kvaliteta, dajanje v posluh kvalitetne bende in širjenje glasbenega obzorja. Ter seveda na drugi strani vsaka čast obiskovalcem, ki si vzamejo čas.

Atmosferični Emphasis iz Čakovca so v Sloveniji že nekajkrat zadoneli. Tokrat so začeli nekoliko preprosto, razigrano, z visokimi toni kitare ter dokaj neslišnim basom. A zvok mi je kaj hitro pokazal sredinca in postregel s trdimi, dušečimi toni, kjer so bobni dodajali pridih vojaškega marša. Trojica si je zadala težko nalogo, manjko vokala je le visoka prepreka, če nisi mojster raziskovanja v glasbeni vsemogočni sferi. Tako je vseeno (četudi je bil kitarist virtuoz in čeprav so sempli tvorili spodoben zvočni zid) nekaj manjkalo. A – izlet v progresivo, psihadelijo, eksperimetalo, distorzijo in barvanje z  nežnostjo in hrupom je bil dober uvod v osrednji del koncerta, začetni vložki pripovedovalca pa so še dodatno začinili raznovrstnost benda. Vedno bolj zanimivo in intrigantno mi je, kako je čedalje težje opisovati bende s pritiklinami žanra. Fuzija različnih konceptov, različnih zvrsti in idej rojeva nove razsežnosti in podira bariere žanrske omejenosti (in morebiti tudi dolgočasnosti).

Kerretta je svoj začetek naznanila s komadom s prejšnje plošče (Vilayer) Bone Amber Reigns in s tem naznanila, da se ne šali. Že na videz mrko sramežljivi pogledi tria so nam dali vedeti, da smo tukaj zaradi glasbe, ne preseravanja. Zagotovo lahko rečemo, da so power trio, močna kitara, intenziven in eksperimentalen bas ter bobni, z jasnim, čvrstim ritmom. Nova plošča Saansilo, čeprav močna, deluje na momente tihobno spolirano, zato je treba skupino doživeti tudi v živo. Seveda ob primernem ozvočenju. Channel Zero nam je postregel z uglajenim zvokom in bend je zadonel, kakor je treba, intenzivni basi so šinili skozi telo in odiseja se je pričela. Zvok je bil surov, naštudiran ter intenziven in s pravimi dozami počitka in dinamike. Glasba se je prelivala skozi navidezne pokrajine z milostjo nedolžnosti, a lizanjem brutalnosti. Znova smo doživljali medžanrsko post rock/metal poplesovanje in kričanje inštrumentov, kjer bi bil vokal le odvečen, nepotreben vložek. Elektronski miksi in sempli, loopi, neverjetno seksi ter močan bas in (meni ponavadi moteči cin cin vložki) činele so glasbeno pokrajino perfektno zaokrožili.

Koncert je bil še eden v nizu koncertov, kjer me je odneslo. Zaprte oči, občutek, kako ti glasba liže in vibrira prsni koš, kako te basi prevrtavajo ter kako te vsezvočje prestavi nekam drugam. Enkrat v vesolje (Mono, Russian Circles ali naši The Canyon Observer), tokrat v območje Antarktike, kjer je sredi večne zime izbruhnil vulkan. Lava počasi, a vztrajno oblizuje led in kjer se veliki, mogočni ledeniki lomijo in bučno padajo v objem morja.

Tekst in foto: Branka Resnik & Jani Premužič

Povezani članki:

Značke: ,