Agonija v Orto baru – Helia in Awake the Agony

Helia

Ljubljana / Orto bar
25. 2. 2012 

25. 2. ob 21.00 naj bi v Orto baru nastopala predstavnika italijanskega metalcora Helia in Awake the Agony. Skupini sta popularni na myspaceu, youtubu ter domačem terenu in tokrat sta dobili odlično priložnost, da se izkažeta na nastopu v tujini. Awake the Agony obstajajo dve leti in že na prvi pogled lahko vidiš, da so fantje še sveži. Lahko se trudijo za odrasli badass imidž, ampak zagotavljam vam, da bodo še vedno prisotni v mokrih sanjah kakega pedofila.

Helia je že skoraj iz te faze, mogoče ne še popolnoma, ampak vidi se, da imajo že nekaj več izkušenj. Začeli so z uro in 15 minut zamude, za kar sem bil dejansko hvaležen, ker mi je to dalo čas za prijetnejše stvari, kot sta kramljanje s prijatelji in večerja.

Ko sem prišel v dvorano, sem videl okrog 20 ljudi, kakšnih 8 navdušencev pred odrom, ostali pa v ozadju, polovica vseh še ni smela kupiti alkohola v lokalu. Awake the Agony so že igrali, tako da sem se tudi jaz postavil v ozadje in prisluhnil.

Edina pesem, ki mi je bila všeč, je bila Dual Reality. Glavni vokal zna grovlat, ampak sliši se, da to ni grovl odraslega. Backup vokal je bil lepo melodičen in me je na trenutke spominjal na glavnega pevca Linkin Park. Bobni so bili dobri, solaže kitar OK, ampak preproste. Eksperimentiranje z električnimi zvoki se jim ni splačalo, ker izpade »out of place«. Kar je naredilo ta koncert za resnično agonijo, je bil nepravilno nastavljen zvok. Mnogokrat je zapiskalo in zaradi glasnosti so me bolela ušesa. Če bi bilo le to, bi bilo v redu, ampak kar mi je res najedalo, je bilo to, da je pevec ves čas pozival publiko, naj stopi bližje in poskakuje. To načeloma ni problem, ampak ne pozivaj k temu vsakih pet minut in potem žali publike, da so pičke, če se ne odzove. Po 30 minutah igranja so se poslovili z »You’re all fucking pussies« in odšli z odra.

Moji bobniči so si lahko privoščili manjšo pavzo, preden se je začel nastop glavne skupine. Helia je skupina, ki eksperimentira z mešanjem metala, hardcora in elektra. Oni so bili v bistvu razlog za mojo prisotnost na koncertu – bil sem radoveden. Elektro pri glasbi služi kot ozadje, na katerem gradijo udarni rifi kitar in grovlih pevca. Bobnar ni imel kaj dosti dela in se ni pretegnil pri nastopu. Backup vokal kitarista ni bil nič posebnega. Ozvočenje je bilo bolje nastavljeno, sicer si še vedno slišal občasen pisk, ampak ni bilo več moteče. Kul je bilo, ko je kitarist ob glasbi še malo beatboxal. Elektronska glasba v ozadju je bila včasih neumestna, še posebej, ko so uporabili nekajminutno brenčanje za prehod pri pesmih. Odnos do publike je bil boljši, navdušenje pa največje, ko so zaigrali zadnji komad (cover Alejandro) in se pomešali s publiko pred odrom. Njihov nastop je bil mešanica metalcore koncerta in techno žura. The kids loved it, ampak sam sem občutil, da se staram, ker mi taka vrste glasba ni bila več všeč. Negativna stran koncerta je spet bil pevec od Awake the Agony, ki ni mogel iz svoje kože in je še naprej težil obiskovalcem, naj začnejo skakati pred odrom. Se je pa bolj izkazal pri grovlih, ko je na trenutke prevzel pri pevcu. Čez slabe pol ure so končali tudi Helia.

Zakaj je bila to zame agonija? Ura in 15 minut zamude, slabo nastavljen zvok pri prvem bendu in zanič odnos prvega benda. Prvi bend je igral samo pol ure, kar je v bistvu plus točka. Glasba drugega banda mi ni bila všeč. Elektro in metalcore v mojih očeh preprosto ne gresta skupaj. Mislim pa, da bi še vse pogoltnil, vse lažje prenesel, če ne bi za ta koncerta oz. vsega skupaj slabo uro igranja, računali 15 evrov. Za ta denar bi si marsikdo lahko kupil dva 6-packa in šel na Metelkovo poslušat gimnazijske bende, pa bi bil neprimerno bolj srečen.

Tekst: Miha Mele
Foto: Branka Resnik

 

Povezani članki: