2Cellos v Evropski prestolnici kulture

2Cellos

Maribor / Dvorana Tabor 
24.2.2012

V petek zvečer so Štajerci, no, pa tudi kak avto z ljubljansko registracijo je bilo moč opaziti, množično drli proti dvorani Tabor, ki je gostila trenutno najbolj vroča violončelista, Stjepana Hauserja in v Mariboru rojenega Luko Šulića. Med svetovne zvezde ju je katapultiral Youtube, na katerega sta naložila priredbo skladbe kralja popa Michaela Jacksona Smooth Criminal. Zatem so sledili nastopi pri Elen, v seriji Glee, skupaj sta na turnejo odšla z Eltonom Johnom, s katerim sta se ustavila tudi lani v Ljubljani.

Luke se spomnim še iz najstniških let, ko sva nekaj časa skupaj obiskovala glasbeno šolo. Učitelji solffegia so nam že takrat dali vedeti, da iz tega fanta pa bo nekaj.  Zame je Luka vedno deloval sila preprosto in sila zajebantsko, vedno z nasmehom na obrazu. Edino ko je igral čelo, sem ga prvič videla resnega in to svojo razigranost Luka danes še zmeraj ohranja na odru, kjer sta s Stjepanom v prvi vrsti vrhunska glasbenika, in kar je bilo moč opaziti tudi v Mariboru, vesela mlada virtuoza. Svoj koncert v Mariboru sta pričela vsak s svojo klasično skladbo ob spremljavi klavirja. Nato pa sta z mladostno energijo in glasbeno rahločutnostjo in občutkom za dinamiko obiskovalcem servirala to, po kar so prišli, in sicer pop rock priredbe. Pričela sta z Gunsi, Welcome to the Jungle, prešla na Green day, Red Hot Chilli Peppers, Muse … Dvorana ju je ves čas glasno spodbujala  in iskreno občudovala. Še toliko bolj verjetno zato, saj je Luka vendarle »naš« Mariborčan, na katerega smo lahko še kako ponosni, čeprav je le začetnih nekaj let glasbenega šolanja preživel v Sloveniji. Ob pozdravu domače publike se je zdelo, kot da ima Luka malo treme, saj je pozabil na svoj, štajerski naglas, ki pa se je tekom skladb vrnil. Luka bo poleg odličnega glasbenega nastopa obiskovalcem najbrž ostal v spominu s svojim stavkom: »Zakaj je megla na odru, saj vendar nismo v Ljubljani.«

Koncert, prvi večji dogodek pod okvirom Evropske prestolnice kulture, je minil v sproščenem vzdušju, kot bi igrala v dnevni sobi, le da pred okrog 4000 ljudmi. »Če bi mi pred letom dejali, da bo čelo napolnilo to dvorano, bi rekel ne me … basat,« je bil iskren Luka. Loka sta se cefrala, dinamika je naraščala, fanta pa sta migala z glavama ob priredbah največjih rock/pop uspešnic, Stjepan je dele skladb igral stoje.  Marsikdo je ob fenomenu 2cellos zavzdihnil ah, saj nista naredila ničesar novega, a se res nihče ne spominja Apocalyptice? A  fanta sta resnično doooooooobra, z izjemnim občutkom za dinamiko, glasbo, tehnično podkovanoa in navsezadnje nista priredila nobenega komada, ki ne bi na čelih zvenel dobro. Dobro vesta, kaj paše k čelu, kaj lahko igrata in česa ne, da bo skladba še zmeraj imela svoj naboj in srž. Tako niso AC/DC zveneli nič manj rockovsko in z manj šusa zgolj zato, ker bi bili zaigrani na čelo. Smells Like Teen Spirit od Nirvane skupaj z bobni pa je sploh udaril direktno v žilo.

Mariborska publika mladeničev kar ni hotela spustiti z odra, vse dokler nista zaigrala Fields of Gold od Stinga. Fanta si vsekakor zaslužita svetovni uspeh, mariborska publika pa bi si zaslužila, da dobi na letni ravni še več vrhunskih koncertov, saj ponavadi v dvorani tabor koncertirajo zgolj kakšne južne »zvezde«.

Katarina Trstenjak

Povezani članki: