Ogenj v Klubu CD

Fire

Ljubljana / Klub CD
17. 1. 2012

Že nekaj časa je tega, kar je naše loge nazadnje obiskala kaka res žmohtna muzika bolj jazzerskega kreda. Saj ne, da bi bilo povsem mrakobno, a le redko je obete tako razžarela kaka napoved kot ta, da se bodo na včerajšnji torek v Klubu Canakrjevega doma oglasili Fire! Sestoječi iz saksofonista in vse manj le priložnostnega analogno-efektnega-elektrončkarja Matsa Gustafssona, basista Johana Berthlinga ter Andreasa Welina na bobnih (oba iz indie oz. alter rock voda), so nekje v lanskem letu izdali svoj drugi plošček, naslovljen unreleased? in odžežen v sodelovanju z Jimom O’Rourkom. Zagroovana pa vseeno težka zadeva, počasna in gosta, sludge jazz če hočete; masivna plata, kot se za Gustafssonov bend tudi spodobi. Malo jih je, ki lahko parirajo neobrzdani moči njegove zvočne vizije.

Paal Nilssen-Love je en takih, in ob tem velja omeniti, da se od torka dalje za letošnji ljubljanski jazz fest napoveduje projekt The Cherry Thing; se pravi, glasni, divji in norčavi bend The Thing (poleg Gustafssona, Nilssen-Loveja še  Ingebrigt Håker Flaten) v kolaboraciji s pevko Neneh Cherry. Plošča je že zunaj in predstavlja še eno od Gustafssonovih poseganj onkraj jazzovske govorice. A njegova sodelovanja s Sonic Youth ter Merzbowom, kakor že svojevrstna, so so vendarle gibala po sorazmerno etablirani in udomačeni potencialnosti, in precej bolj drzen in zahteven je bil nedaven poizkus spreganja žive elektronike s free jazzovskim idiomom. Kolaboracija s Four Tetom in sedaj že pokojnim Stevom Reidom je bila obetavna in nedvomno stvar pionirske glasbene eksploracije; neznansko vznemirljiv, kakor je ta poskus nedvomno bil, pa žal ni dosegel standardov svojih posameznih članov in elektronska glasba tako še vedno ostaja bolj ali manj neosvojena trdnjava za jazzovsko govorico. Še največ so tu postorili severnjaki Supersilent, pa tudi njim sorodni Food, ki so njega dni imeli svoje bleščeče trenutke in ki bodo na prihajajoče Valentinovo, ko bo na vrsti njihov nastop v Klubu CD, vsekakor vredni pozornosti.

Vse to ob strani pa so jazznoiserockerske vode še vedno izjemno plodno polje za svežo glasbo, koder Fire! s pridom orjejo. Koncert so začeli z repetitivnim, noiserockerskim razvijanjem sonične mase,  tekom katerega se je za začetek Gustafsson ukvarjal s svojimi električnimi klaviaturami in spremljajočim analognim efektovjem. Že neprimerno bolj artikuliran kot ob svojem zadnjem obisku, pa še vedno nepopustljivo robusten, je tokrat elektronski Mats funkcioniral odlično, in skozi hrupno vijačenje in cvileče maličenje klaviatur se že precej dobro razbira sintaksa njegove siceršnje saksofonske govorice. Vendarle pa je spočetka bistven prispevek doprinesla ritem sekcija. Sploh Johan Berthling je z metodičnim grajenjem basovske podlage vzpostavljal nujni pogoj, da si je Gustafsson lahko privoščil svoje atonalne eskapade.

Počasi je Mats vendarle poprijel za saksofon, ritem sekcija pa je vžgala nov val hipnotičnega zvoka, v katerega so rezala Matsova prepihana fraziranja, dobro znana iz njegovega siceršnjega dela, a s tokratno premestitvijo neprimerno dostopnejša in učinkujoča v skoraj popoidno ekstatični dimenziji. Nizal je pulzirajoče serije melodičnih drobcev, ki so se v kateremkoli momentu lahko razlezle v hropeč saksofonski krik in spet poniknilev groove, ki se je valil po dvorani. Stonersko zamaknjenost so v nadaljevanju razgradili ter pospešili in ob skoraj krautrockovskem ritmu smo spet pristali z električnim Gustafssonom, ki je svoj instrumentarij efektov maličil s takšnim žarom in involviranostjo, da je nemara v določenem momentu začel pozabljati na publiko in sta morala bolj proaktivno vlogo prevzeti ostala dva člana, sploh iznenada razživeni bobnar Welin, ki je z ritmičnimi in vetrovnimi kopicami razparal distorziran prazni tek Matsa. K sreči se je slednji v doglednem času vrnil na saksofon in proti koncu so Fire! postregli s še nekaj materiala, domnevno z nove plošče, ki nakazuje bodočo, ritmično divergentnejšo smer benda.

Pa je bila mimo dobra ura polstrukturirane improvizacije, ki sicer ni presenečala, posebej minucozno gradila ali pretirano reflektirala, je pa – kakopak moram aludirati na ime benda – zažigala. Od začetka do konca hrupno, predano in jebeno masivno.

Tekst: Anže Zorman
Foto: Uroš Škrjanc

 

Povezani članki: