Kako sploh začeti oceno filma o Lemmyju Kilmistru?

Lemmy

Ljubljana / Kino Šiška
12. 1. 2012


Uvod: Rokenrol je bil vedno bolj stvar odnosa kot same glasbe. Roko na srce, rokenrol, vsaj kakršnega poznamo od tistih najbolj popularnih bendov in solistov, ni neka posebna umetnost. Dostikrat je kar malce dolgočasen in sprehod skozi dolgoletno kariero kakih Rolling Stonesov, ki veljajo za pojem rokenrola, a po mojem mnenju bolj zaradi tega, ker so uspešno preživeli take Beatlese kot tudi tone drog, ki so jih na svoji ustvarjalni poti predihali, nekako ne kaže zelo velikega napredka, ki bi ga lahko pričakovali spriča dolgoročnega delovanja. Rokenrol delavci povečini niso prav nič drugačni kot ljudje, ki vsak dan premaknejo na stotine škatel z vijaki, le da so nekateri izmed njih hudičevo dobro plačani. Pravzaprav bi lahko rokenrol zvezde povečini primerjal lahko s poslovneži, ki dnevno pač premikajo škatle z denarjem namesto vijake, samo spomnite se s kakšno natančnostjo izbira Jagger komade v filmu Shine a Light, pa boste vedeli, kaj hočem povedati. Skratka, večina rokenrola, če izvzamemo kake rokenrol intelektualce, je narejena za povprečnega Janeza z inteligenčnim kvocientom okrog stotke, ki se vsak dan privleče domov s šihta in se spričo ne ravno zanimivega vsakdana vsake toliko, nekateri bolj drugi tudi malo manj pogosto, rad odšteka, se znori, kaj malega spije in po možnosti koga tudi pobruha, tako da si vseeno lahko reče, kot oni možicelj iz Gatnikovaga stripa, da kurc gleda, živel je pa vseeno.

Jedro: Torej se iz polja t.i. “komercialnosti” kot tudi “nekomercialnposti” godbe selimo na polje odnosa, ali kot bi rekli Amerikanci, prehajamo na attitude, ki je tako lepa beseda, da sem jo gladko moral uporabiti. Odnos do publike in do glasbe in tudi na koncu do samega sebe je dostikrat tisti, ki nam nekoga, ki slučajno ne poje ravno dobro ali pa tudi ni bogve kak hud virtuoz, naredi za kar se da simpatično persono, recimo Sida Viciusa, ki je bil, kolikor gre verjeti biografijam, večino časa stoned&clueless, ampak njegov način se je lepo nalimal na samodestruktivnost punka. In kaj je lepšega kot lepo, mlado truplo padlega angela ki ga, vključno s pokojnikom, ni razumel nihče pod milim nebom? Ko smo že pri tem, bojda sta se nekoč srečala Sid in Lemmy, nakar prvi prizna drugemu, da ne zna igrati basa, drugi pa odvrne, da to ni nič hudega, ker on, Lemmy namreč, pač zna.

Pa smo prišli do bistva – kaj je sploh Lemmy? Lemmy je pač Lemmy, tako unikaten, tako prepoznaven, tako zloglasen in navsezadnje tako glasen, da bi moral postati glagol, kot pravi Hetfield. In se spomni, kako je bilo, ko še ni bilo rokenrola, kot pravi Rollins. In bo poleg ščurkov edini, ki bo preživel atomsko kataklizmo, kot pravi eden izmed množice njegovih fanov. In še več, tako kot je Elvis pač Elvis, tako je Lemmy pač Lemmy, in nikoli ne bo drugega ali tretjega Lemmyja, ne glede koliko sredincev v kamero kažejo učenci šole, iz katere je bil Lemmy izključen. A Lemmy ni bog, Lemmy je zgolj prerok, skozi katerega govori bog rokenrola, če kaj takšnega obstaja, ali pa, Lemmy je kanal, preko katerega se sprošča prabit, esenca rokenrola. Morda ga vzhodnjaki dojemajo kot rokenrol sorto nirvane. Lemmy je pri svojih 65 letih zen mojster, ki je popolnost dosegel skozi glasno glasbo, seks in ogromne količine viskija in spida. Le kako bi drugače razjasnili dejstvo, da je po vsem še vedno živ? In še vedno aktiven, čeprav na koncertih rahlo utrujen. Lemmy ni človek, on je bitje posebnih zmožnosti, ki pa se mu ni treba skrivati, tako da ima lahko vedno isti kostum, je superheroj, ki podnevi živi v majhnem založenem stanovanju v Los Angelesu, ponoči pa odkoraka na oder in rešuje svet. Če naložimo na kup vse Batmane in Supermane, ne sežejo Lemmyju niti do mednožja, ker Lemmy ne potrebuje scenaristov, Lemmy ne potrebuje nikogar, da bi si ga izmislil. In Lemmy preprosto ne sme umreti – Elvis je lahko umrl zaradi drog, Lemmy ne sme! Pika! Lemmy je prvi in kot kaže tudi zadnji Homo Rokenrolus, Keith Richards je zgolj prototip. Če bi Chuck Norris znal igrati bas, bi se premenil v Lemmyja. In če bi Lemmy resno jemal svojo okolico kot tudi sebe, bi bila zgodba bistveno drugačna, tako pa že celo večnost živi v svoji nirvani in se ne pusti motiti, ker ve, da je vse v redu, da je vse v ravnovesju in da ni niti slabega niti dobrega na tem svetu. Dovolj bi nam bilo prisluhniti komadu Ace of Spades, če bi bili le zmožni dojeti sporočilo komada.

Zaključek: Film Lemmy ni samo film o Lemmyju, niti ne samo o rokenrolu, ta film je rokenrol, je utvara, ki se ji tako radi prepuščamo, predvsem pa je film o modelu, ki ve in hkrati ne ve, da je rokenrol utvara in ki se skozi svet sprehaja, kot da ne bi bil tukaj, a vseeno po njem tolče z macolo. Lemmyjeva prednost pred ostalimi je v tem, da je kljub vsemu še vedno dovolj naiven, da verjame vanjo in ne izstopi iz te utvare. Lemmy je vernik, za katerega množice zmotno mislijo, da je bog. Lemmy je otrok s francjožefovskimi brki, tisti mirni sosed, ki svojo psihopatologijo namesto na ljudeh zdravi na glasbilih. In že zaradi tega bi moral dobiti Nobelovo nagrado za mir. Lemmy – še na mnoga leta!

Uroš Škrjanc

Povezani članki:

Značke: ,