Grega Habič: Pomembno je, da je komad komad, ne zgolj izgovor za soliranje

Grega Habič

Bi lahko za uvod povedal nekaj malega o sebi? Kakšni so tvoji začetki in kdo so tvoji vzorniki?
Najprej sem se v glasbeni šoli učil trobente, a ker to ni ravno kul inštrument, sem se pri dvanajstih odločil za kitaro. Seveda je bil glavni vzrok za to, kot pri marsikom, Satriani, sploh njegov prvi album Not of this Earth, ki je bil za tiste čase res nekaj posebnega, res nekaj, kar ni bilo s tega sveta. Satriani je bil res nekaj posebnega. Če ga primerjam z drugimi kitaristi tiste dobe iz leta ’87, ’88, me je toliko zakuril, da sem tudi sam prijel za ta inštrument (album Not of this Earth je izšel leta 1986 op. a.) Potem je sledilo nekaj lokalnih bendov, ponavadi smo se prijatelji, ki smo imeli glasbene ambicije,dobili pri meni doma in nabijali metal. Po teh začetkih je sledilo nekaj bolj komercialnih bendov, s katerimi sem kar nekaj časa prebil po hotelih in podobnih placih…

Terasa bend?
Da, Terasa bend. Bil sem tudi v bendu, s katerim smo imeli kar poštene načrte o komercialnem uspehu in popularnosti, tako da smo posneli tudi videospot in zapravili za to kar precejšen kupček denarja, nakar sem se odločil, da se tega ne grem več in da raje zjutraj delam v fabrki, popoldan pa igram glasbo, ki je meni dejansko všeč in ki bo takšna, kot jo sam hočem. Tako sem počasi, komad za komadom, prišel do svojega prvega albuma Rebirth, ki pomeni začetek moje solistične glasbene poti, ki je še vedno aktualna.

Kdaj je bilo to?
2002, torej pred približno desetimi leti.

In po desetih letih si izdal svoj četrti album?
Da.

Kako se je tvoja glasba razvijala v teh desetih letih?
Vsak album je bil vsekakor očiten napredek napram prejšnjemu. Ker nisem imel ravno veliko denarja, sem se marsičesa moral naučiti sam. Tako je bil prvi album, čeprav vsekakor ni slab, vsaj kar se zvoka tiče, bolj šibak, sama  produkcija je bila bolj slaba. Drugi album je bil že kar precejšen napredek, tretji je bil že čisto spodoben, pri zadnjem pa smo končno prišli do tega, da je tudi produkcija na visokem nivoju. Po štirih albumih učenja smo dosegli nivo, kakršnega si želimo.

Kaj pa sama glasba?
Seveda je tudi slogovno prišlo do sprememb. Tako kot vsak kitarist sem imel obdobje, ko sem preigraval lestvice naprej in nazaj, a sem se v vseh letih toliko naučil, da mi to ni več izziv. Sedaj vidim izziv v jazzu. Nisem sicer pristaš kake hudo zapletene oblike jazza, tudi to, kar recimo dela Grašič, čeprav je kitarist svetovnega formata, vsa čast, ni ravno moj stil. Bolj me zanima poslušljiv jazz, recimo nekaj v stilu Melvina Taylorja ali pa Pata Methenyja. Sploh prvi je tisti, ki me je najbolj zakuril, tako da v tem vidim nov izziv. Bral pa sem tudi nekaj intervjujev z Metheneyem in njegov odnos do glasbe se mi zdi pravi, vedno poskuša potegniti iz sebe največ, ne glede na to ali bo ljudem všeč ali ne, pa je vseeno zvezda in mojster kitare. Vsekakor se moraš pri jazzu veliko bolj potruditi kot pri metalu. Ko izklopiš distorzijo, imaš zgolj čisti zvok in takrat se pokaže, koliko je kitarist vreden, kaj zna in koliko obvlada inštrument. Pri jazzu je težko kaj skriti ali zamaskirati.

Kaj je zate ustvarjanje glasbe?
To je zame nuja, glasba je tisto, kar moram dati iz sebe. Tudi če ne bi snemal albumov, bi igral kitaro, če ne za drugega pa zase. Pri ustvarjanju nimam posebnega namena, glasba pride iz mene v vsakem primeru in če je ljudem to, kar delam, všeč, toliko bolje. Priznam pa, da to ni vedno najlažje početje. Sem namreč zelo samokritičen in nisem zlahka zadovoljen s slišanim, tako da se včasih kar dobro namučim. Pri zadnjem albumu sem posnel 22 komadov, med katerimi  sem potem izbral polovico, pa ne da bi bili ostali slabi, marsikomu bi se prav gotovo zdeli dobri, a meni niso ustrezali.

Kar se nedvomno pozna tudi na tvojem novem albumu. Povej, koliko časa in kako je nastajala Open Heart Surgery?
Album je nastajal točno eno leto, snemal pa sem ga v domačem studiu. Danes to ni več  tak problem, opremo lahko nabereš že za par tisočakov, praktično takšno, kot jo najdeš v pravih studiih. Tako računalniki kot tudi programi so v bistvu isti, pozna se bolj pri posameznih inštrumentih, recimo pri bobnih, ki jih je doma težko posneti. Drugače pa vsi kitaristi, kar jih poznam, snemajo v glavnem doma, tudi, recimo, Satriani, tako da tehnika in aparature ne igrajo več takšne vloge. Bolj kot to je pomemben mastering, da zvok zveni tako kot je potrebno in da ima glasba pravi izraz.

Ko smo ravno pri bobnih – na plošči si uporabil sintetizirane bobne?
Ne ravno, tukaj gre za semple bobnov, udarec za udarcem odigranih in posnetih v studiu, nato pa so bili digitalizirani. Seveda je pravi bobnar čisto nekaj drugega, a sem ugotovil, da bobni, kakršne uporabljam, zelo močno zaznamujejo moj zvok. Manfred Dikkers, ki mi je posnel tolkala, je sicer posnel tudi bobne, a so mi sempli dosti bolj ustrezali, tako da sem uporabil raje kar programirane. Bobnar ne sme biti samo bobnar, ni dovolj da udriha po inštrumentu, mora dobro razumeti, kaj dela in kakšna je glasba, ki jo igra.

Si imel, preden s začel snemati, narejen kak koncept?
Ne, sploh ne. Niti najmanj ne kalkuliram, ko pride do tega, da pričnem snemati, pač snemam, in to je to. Nič ni bilo vnaprej zamišljeno, niti to, kako bo zvenelo, niti kaj bo na koncu pristalo na albumu. Glavni cilj je bil, da album zveni čim bolje in da se ga lahko posluša kot celoto, predvsem pa, da sem čim bolj pošten – tako do samega sebe kot do poslušalcev in da se ne obremenjujem s tem, kaj je všeč drugim. Sami komadi pa so nastajali sproti, človeku se marsikaj zgodi v življenju in izkušnje ter misli poskušam izraziti skozi kitaro. Tako jaz vidim glasbo. Je bilo pa ustvarjanje albuma zelo naporno, glede na to, da sem vsak dan po šihtu preživel še nekaj ur v studiu, hkrati pa nisem smel zanemariti družine.

Predvsem se mi zdi tvoja muzika zelo impresionistična, z zelo impresivnim začetkom in koncem, tudi sam album je slogovno raznolik…
To je čisto odvisno od počutja, ko delaš komad. Ne moreš reči: »naredil bom tak in tak komad«, komad pač pride ven tak kot je. Zato tudi takšna raznolikost, ker so komadi odvisni od razpoloženja. Poskušam narediti zanimivo glasbo, ne pa da je vse po istem kopitu. Zato tudi zanimanje za jazz, metal je postal prelahek zame, sprehajanje po lestvicah gor in dol, soliranje… Če vedno snemaš eno in isto, ni napredka, treba je poizkusiti tudi kakšno novo stvar, pri kateri se je potrebno potruditi in dati več od sebe.  Samo tako napreduješ kot glasbenik. Se pa na zadnjem albumu pozna, kaj se mi je v zadnjem letu dogajalo, tako vesele kot tudi manj vesele stvari, zato ima album tudi malo bolj temačen prizvok, vsaj jaz ga vidim tako. Na nek način je bilo treba odrasti, kar ni vedno najlažje. Pig in Open Heart Surgery sta na začetku in koncu albuma in sta hitrejša ter bolj surova od ostalih komadov. Začetek in konec albuma mora biti trši, to sem se naučil od Maidenov (smeh). V bistvu sta bolj old-school komada. Pig govori o tem, da je vsa scena, cel svet že tako izprijen, da je postalo vse zelo industrijsko, da gre vse skupaj samo še navzdol, zato tudi takšen naslov. Mislim, da sam komad zelo nazorno pokaže to idejo, zato je tudi bolj prvinski in grob, seveda pa to podkrepi še Chaplinov govor iz Velikega diktatorja, kjer govori o človečnosti in pomanjkanju le te, že takrat je vedel, kam gre ta svet. Drugače je pa ta odlomek predlagal Jesse Adams, to je njegova ideja.

Ravno sodelovanje z Adamsom je zanimivo, ker komada, kjer uporabiš njegove vokale, nekako izstopata.
Jesse je eden izmed tistih, ki se trudi biti čim bolj pošten, pravzaprav se ne trudi, on se preprosto ne proda. Ne da bi karkoli računal, da vse od sebe,  ima svoj stil. Takoj,ko ga slišiš, veš, da je to on. Komadi malce sekajo ven, navsezadnje gre za povezavo med kitarsko glasbo in hip hopom, je pa res, da sem želel doseči to, da kitara ni nujno v prvem planu. Pomembno je, da je komad komad, ne zgolj izgovor za soliranje. Takšne kitarske glasbe absolutno ne prenesem, ne morem je niti poslušati. Kitara bi morala biti namesto vokala, vsaj jaz tako vidim glasbo. Samodokazovanja je bilo dovolj že na prvih treh albumih, prestar sem že za to in niti treba mi ni tega. Kitaristi vedo, kdo sem, kaj sem in kaj znam, tako da ne potrebujem igranja, svoje sem v Sloveniji že dokazal.

Z Adamsom delata tudi na projektu Fighting the Undertow, če se ne motim. Je Open Heart Surgery kaj povezan s tem?
Ne, to da je na mojem zadnjem albumu komad s tem imenom, je naključje, Jesse pa nastopa zgolj kot gost. Imava pa v prihodnosti načrt izdati skupni album, a najprej je bilo potrebno narediti moj solistični projekt, tudi Jesse mora še dokončati svoj projekt, potem pa imava v načrtu še skupni projekt, ki ima za sedaj naslov Fighting the Undertow.

Kaj pa sodelovanje z ostalimi glasbeniki na albumu, kako si prišel do njih in kako je potekalo?
Pa, z Glennom Snelwarjem se preko MySpace poznava že kar nekaj časa in mi je sam predlagal sodelovanje, tako da igra akustično kitaro na Irreversible Damage. Glenn je igral kitaro pri skupini Gordian Knot na njihovem prvencu , v kateri je precej znanih imen, med njimi tudi John Myung iz Dream Theater. Preko Glenna sem prišel tudi do tolkalista Manfreda Dikkersa. Skupaj delata na projektu At War with Self. Čeprav je Glenn zelo znan, nima napihnjenega ega in sodelovali smo brez problemov, oba pa sta tudi že dolgo v progresivnih vodah. Vse snemanje in izmenjava idej je potekalo preko spleta, tako da dandanes tudi za sodelovanje ni pravih ovir. Na albumu pa sta sodelovala tudi moj klaviaturist Rober Humar pa tudi Matej Sušnik, ki ima tudi precej svojih projketov, po Evropi pa je basiral tudi z Helstar.

Kaj pa meja med perfekcionizmom in poslušljivostjo, kje je tu ravotežje?
Kaj ljudje pričakujejo od mene, mi ni pomembno, to je zadnja stvar na katero pomislim. Nočem se spuščati na raven splošnega okusa, bolje, da se poslušalci dvignejo na mojo raven. Težko je verjeti, da je dandanes glasba stvar javnomnenjskih raziskav in prilagajanja splošnemu okusu. Kje je umetnost v tem? Ne razumem tega, da ljudje nimajo ničesar za povedati. Če pogledaš stare bende, Zeppeline ali Van Halen – oni so igrali glasbo tako kot so jo hoteli in uspeh je izšel iz tega, ne pa v obratni smeri. To, da se prilagajaš okusu, ni pravi način, potem glasba postane zgolj izdelek, turbo produkcija, kot tekoči trak v tovarni. Ne zanima me, kaj ljudje pričakujejo od mene, stvari naredim tako kot se mi zdi prav in konec.

Kaj pa morda eksperimenti s kitarskim zvokom?
Me ne zanima, zame je kitara kitara, šest strun, uglašena na E, kot je počel že Hendrix, nekaj distorzije in to je to. Če si dober glasbenik, ne potrebuješ veliko več. Če hočeš nove zvoke, imaš za to sintetizatorje, kitarski zvok naj bi bil po mojem mnenju čim bolj čist. Dober komad dobro zveni tudi v živo, seveda pa potrebuješ glasbenike, ki vedo kaj delajo. Sploh se mi zdi pomembno, da so komadi na koncertih zares odigrani v živo, sem ekstremno proti spuščanju zvoka iz mašin.

Sledi kakšna promocija albuma v bližnji prihodnosti?
Vsekakor , imeli smo tudi nekaj skupnih vaj, tako da se uigravamo, je pa težko točno reči, kdaj naj bi šli na odre. Vsekakor takrat, ko bo bend dovolj uigran in ko bo pripravljen. Zasedba je enaka kot lansko leto, le da je basist sedaj  Klemen Gasar, Blaž Soklič za bobni in Robert Humar na klaviaturah. Se mi pa nastopanje z bendom zdi zelo pomembno, naslednji album bi rad posnel z bendom. Rad bi imel ljudi, ki bi stali kot bend, kjer bi točno vedel, ta je na kitari, on je za bobni in ki ne bi bili zgolj spremljava na koncert, tako da bi vsak prispeval svoj del k glasbi. Tako je tudi precej lažje delati, ker veš, na koga lahko računaš. Čisto drugače je, če ima bend karizmo, kot pa da nekaj glasbenikov stalno rotira po različnih zasedbah in gledaš vedno iste obraze.

Prav gotovo koga zanima, kakšno opremo uporabljaš…
Moja glavna kitara je že kakih 15 let Ibanez JS 1000. Sicer od originala ni ostalo veliko, sem jo prebrusil in zamenjal vso elektroniko, tako da bi morala dobiti že oznako GH, a mi zelo odgovarja, nekako zdi se mi zelo naraven inštrument, tudi če poskusim kake druge, morda tudi boljše kitare, mi nobena ne sede v roke kot ta. S kitaro je podobno kot z žensko – kakršnakoli je, tvoja je in najboljša je. (smeh) Sem pa v preteklosti precej sprobaval različne tipe kitar, tako Jackson, Stratocaster, vse živo, a mi je Ibanezka najboljša. Potem imam ojačevalec Bogner. Reinholg Bogner je v osemdesetih prišel v Los Angeles in prirejal Marshall ojačevalce, tudi Eddi Van Halen je uporabljal njegove ojačevalce in jih redno kuril na koncertih, ko pa je postal dovolj znan, je ustanovil svojo firmo in vsak kitarist ve, da ima Bogner vrhunske ojačevalce. Potem imam še Dunlop Crybaby 95Q,Vox Satchurator,Xotic EP booster,Boss harmonist PS-6,MXR phase 90,Boss super chorus,Boss delay DD3…Nimam bogve kaj opreme, bolj kot to, koliko opreme imaš, je pomembno to, kako znaš opremo uporabiti. Včasih ni bilo toliko tehnike, Hendrix je imel bolj prototipe, pa tudi sam je kaj malega prevezal, je pa znal izkoristiti opremo, ki jo je imel. Od vsega je prav gotovo najpomembnejša kitara, brez dobre kitare preprosto ne gre.

Morda za konec kak nasvet mladim, nadobudnim kitaristom.
Svetoval bi jim, da poskušajo biti čim bolj pošteni do sebe, če že igrajo glasbo. Ne moreš vedno kopirati drugih, če pri dvajsetih nimaš kaj povedati, potem to ni ravno dobro. Treba je izdelati svoj stil, biti originalen, svoj in ne računati, kaj in kako bo všeč drugim. Vsak ima prav gotovo svoje idole, a glasbo je potrebno poslušati s svojimi ušesi. Van Halen je vsekakor med top kitaristi, tudi Hendrix, Satriani, Ray Vaughn, Matheney so močno vplivali name, a vseeno ne poskušam biti kot oni. Če nimaš svojih idej, je vseeno, če igraš v terasa bendih.

Spraševal: Uroš Škrjanc

Povezani članki: