Dubzilla – Dubzilla

Dubzilla - Dubzilla

2011, ZARŠ

Dubzilla je zasedba, ki nam je doslej na nosilcih zvoka, ki jim pravimo fiksni, pustila le priokus na kompilaciji Klubskega maratona 2008, se tokrat predstavlja s celovečernim prvencem. Čeprav njen izvor sega nekoliko dlje v tisto, čemur pravimo čas, pa je v smislu po Sloveniji bolj pretegnjene prepoznavnosti v underground krogih resnično zaživela ravno na in po turneji v okviru projekta Radia študent, katerega ime je kompilacija tudi nosila. Vendar, zadržimo se še nekoliko pri tisti podstati navidezne ali resnične gotovosti, ki nam ostaja in nam vedno bo, tako ali drugače.

Na prvenec, ki si deli ime z imenom same zasedbe, je bilo torej čakati relativno dolgo, trenutek, v katerem je izšel, pa bi bil težko bolj primeren. Silnice družbenih tresljajev se zdijo v harmoničnem razmerju z glasbo, ki jo na albumu lahko slišimo. V času, ko se zdi, da nič ni res, in ko nas okolje vedno znova opozarja, da kaj pa vendarle mogoče je, Dubzilla lovi ravnotežje med principoma.

Skladbe so presenetljivo pogumne v svoji na-ravnanosti in obenem častitljivo previdne. V posmeh postavljajo jasno začrtano linijo, ki se vleče skozi cel album. Ta linija je zgrajena iz minimalističnega dubovskega poigravanja. Melodična ritmika je nadrobljena, mutirana, zastra. Beat prepričuje s svojo motorično konstanto, pri tem pa basi rahljajo nežno, toplo. Kot skodelice kave, če se navežemo na domačo literarno tradicijo, na katero se referira tudi Dubzilla pri komadu Krpan dab, in to z namenom. Ta podstat je v svojem konceptu torej dovolj izpostavljena, v fragmentih gledano pa dovolj skozi minimalizem previdna, da prepusti prostor pomenu, ki se razvija skozi uporabo vokalnih samplov, post(!)-rockovsko eksperimentiranje, zahajanje v zapuščino alternativnega rocka in poigravanje z različnimi vzorci organske popularne godbe. Ideje se vrtinčijo, ujete med plesom in uporom. Smiselna opredelitev celotnega albuma torej leži v naslovu ene od kompozicij, Rdeče kapice v linearni rotaciji. Zvok odseva zgodovinski trenutek in zgodovinski trenutek odseva zvok.

Dialogi, vzorčeni iz filmov in govora potekajo med omenjeno rdečo kapico in volkom, Ivanom Krambergerjem in molčečim poslušalcem, Brdavsom in molčečim Martinom Krpanom. V kontekstu namreč tudi ob odsotnosti drugega govorca slutimo njegovo prisotnost, njegov na zunaj in navznoter zadržani odziv ali drobce zasnove odziva brez orientacije. Bo drugi spregovoril ali ne? In če ne, zakaj ne in kaj to pomeni? Ali bo prišel na plano tisti zvok, ki ga skoraj že slišimo in kdaj?

Dubzilla stoji zunaj, v zvoku in prvenstveno sebi, potem pa še poslušalcem postavlja ta vprašanja, z revizijo in refleksijo aktualnega dogajanja, ki je v svoji podstati aktualno že skozi stoletja, česar se tudi zaveda. Težko si zamislim slovenski album iz zadnjega obdobja, ki bi se bolj posrečeno ujel s stanjem slovenskega duha. In posledično globalnega. Zdi se namreč, da tista fraza o globalni vasi pije vodo.

In, kateri žanr bi bil za dosego česa takega bolj primeren? Dub, ki izvira iz preprostega in iz tega gradi naprej v strukture, ki so pogosto le navidezno preproste, dejansko pa polne referenc, prepletene z zvoki preteklosti, ujete med njo in prihodnostjo.

 

MS

Povezani članki: