Whitesnake oviti v ljubljansko meglo

whitesnake (7)

Ljubljana / Hala Tivoli (velika dvorana)
30. 11. 2011
Vstopnica: 31 € tribuna, 34 € parter (razprodan dan prej)
Obisk: cca 7000 ljudi

Whitesnake so dandanašnji institucija, katera nikoli ni imela klasične osnove kot glasbena skupina. Šlo je bolj za skupino glasbenikov zbranih okoli prvega in edinega pravega člana skupine, gospoda Davida Coverdalea. Le-ta je člane tudi po potrebi menjaval, in mislim, da ni bilo turneje, kjer bi se pojavil z isto postavo. Jasno je, da je v svoji družbi vedno zbral odlične glasbenike, ki pa so bili enkrat bolj drugič manj posrečena izbira. K sebi je zadnja leta ‘pripustil’ edino Douga Aldricha, kitarista skupine, ki je s Coverdaleom soavtor večine glasbe na zadnjih dveh albumih. Zadnji Forevermore je tudi povod turneje.

… ampak, pojdimo po vrsti …

Poleg bele kače, ki je pohlevno čakala nekje v zaodrju tivolske dvorane, je druga kača v obliki dolge kolone vozil pred dvorano leno premikala svoje telo. Kot vedno in kot ponavadi je klasični tivolski zastoj mnogim odžrl dobršen del časa – beri: eno veliko točeno. Je pa zato bilo pred samo dvorano veliko bolj pestro in zanimivo. Druščine starejših ljudi, ki so zvesti kompanjoni skupine že desetletja, na drugi strani pa mladci, ki so bili rojeni v času plošče Slip of the Tongue. Znotraj dvorane čaka naslednje presenečenje – dvorana je bila že pred koncertom lepo polna. Prelepa popotnica, ko slišiš, da je bila prodaja vstopnic zelo dobra; nekaj utehe, da naš stari stric rock n’ roll ne bo za v penzijo. Nekaj tolažbe, da je pri nas še vedno veliko poslušalcev in poznavalcev dobre in kvalitetne glasbe. Nekaj utehe, da se je sloves skupine prenesel na novo generacijo.

Management skupine je tokrat predskupino pripeljal s seboj; za kako slovensko ni bilo prostora – škoda. Ob osmih so na oder stopili Irci The Answer s svežim albumom Revival. Klasičen rock kvartet me je že na oko spominjal na The black Crowes. Njihova glasba je to zgolj potrdila … Dinamično, simpatično, všečen vokal. Slišal sem jih prvič, želel bi si jih še kdaj.

… sledi klasičen scenarij …

Priprave odra na headlinerje … čakanje… za menoj se gospa zrelih let sprašuje, če se bo tole kmalu začelo … mož zraven jo tolaži, da bo vsak čas … v njegovem glasu je čutiti nemir in pričakovanje. Dvorana je polna, ko se luči ugasnejo in iz zaodrja privihra razposajena družba, si opaše instrumente, dvorana kriči, žvižga. Zgolj trenutek za tem na oder stopi še gospod himself in igra se lahko začne …z obupnim, pričakujočim, tako domačim, tako razpoznavnim zvokom tivolskim. Otvoritev s klasiko Bad Boys in nadaljevanjem z Give Me all Your Love Tonight … Vprašanja, ki so se mi postavljala tokrat in vedno – kako zveni skupina v tej postavi, kaka bo Davidova pevska forma? Naj najprej odgovorim na prvo … v bandu so nove moči v obliki basista Michaela Devina, nadzemeljskega bobnarja Briana Tichyja in nevidnega klaviaturista Briana Ruedyja. Z vsemi žavbami namazan basist Michael Devin me je na prvo žogo spomnil na mladega Glenna Hughesa – Fender, dolgi neukrotljivi lasje, hipijevski attitude … da, to je on … kako zanimivo videti tak, sicer fake revival na odru, zdelo se mi je imenitno!

Naj jih nekaj navržem še na glas gospoda Coverdalea in vseh tistih skeptikov, ki vedo, da ne zmore več. Prvo polovico koncerta so bile vokalne sposobnosti še sprejemljive, kasneje pa je imel večje ali manjše težave s svojim vokalom, ki pa mu jih osebno ne zamerim. Skupek odličnega vokalista ni zgolj vokalna sposobnost, temveč še veliko drugega – prezenca na odru, karizma … in vse to ostalo Coverdale poseduje za izvoz. Dejstvo je še, da je gospod v svojih šestdesetih letih, da je veliko večino leta na koncertnih odrih. Pri nas pri teh letih počasi razmišljamo o Domu starešjih občanov, jamramo nad koleni in gledamo za popusti za upokojence v trgovinah … in ravno mi imamo toliko za povedati okoli njegovega slabega, iztrošenega vokala. Edina slabost zgolj to, da na račun hitre iztrošenosti gospod pevec minutažo soldinega koncerta zapolni s (pre)dolgimi solo vložki svojih soborcev. Davek, ki ga poslušalci pač moramo plačati. Vendar to storijo z dvignjeno glavo in zavedno – a je tudi to potemtakem za obsojati?

Z odličnega novega albuma Forevermore so nam ponudili tri pesmi – Steal Your Heart Away, Forevermore in Love Will Set You Free v kombinaciji z Rock Me Baby, vmes je sledil dolg kitarski duel odličnih kitaristov Reba Beacha (gospod, ki žuli strune tudi v skupini Winger je bil ta večer neizmerno razpoložen in razposajen – ali je bil tega kriv slovenski alkohol, ki je po besedah Coverdalea odličen) – in Douga Aldricha. En trenutek sta se kitari med seboj ljubili, že drugi trenutek skoraj stepli. Lep, zgolj predolg dialog. Seveda je sledil še obvezni bobnarski solo nezemeljskega Briana Tichyja, ki je bobne mučil več kot deset minut; nekaj časa v običajni rutini, nekaj pa tudi z golimi rokami, kot smo pri Whitesnake vajeni še iz obdobja Tommyja Aldridgea. Nedvomno predolgo izkazovanje dolžine svojega falusa … Res je, da govorimo o bobnarju par excellence, ki pa po mojem okusu ne sodi v modus tega banda. Vse preveč je moderen v svoji igralni tehniki, na trenutke na ta račun razbija strukturo pesmi in fluid komadov samih. Whitesnake pač vidim kot hard rock band z ohranjeno patino osemdesetih, kamor je bolj sedel tako Aldridge kot tudi prejšnji bobnar Chris Frazier.

Medley oziroma venček pesmi (kako Alfi Nipič mi deluje ta beseda), ki je sledil, je bil presenečenje, nad katerim še danes nisem razčistil občutkov. Šlo je za venček Another One Bites the Dust, All Right Now, Walk This Way in avtorske Slow n’ Easy (škoda, ker ni bila zaigrana v celoti!!!). Komade so prekinjali volčji kriki Coverdalea, namen medleya pa je bila nekaka predstavitev članov banda. Še vedno imam mešane občutke, če tak koncept sodi v koncert skupine tega profila.

Kaj bi bili Whitesnake brez Is This Love??? Himnična in ponarodela balada, ki je substitut njihovega imena … še vedno odlična, z malo manj vokalnih sposobnosti, vendar še vedno veliko občutka in prikrite erotike, ki se v trenutku prelevi v še bolj himnično Fool for Your Loving. In se nadaljuje v Here I Go Again. Polna dvorana je bila eno in užitek je bil spremljati množico, ki je v temu trojčku slepo sledila instituciji na odru. Sledil je a capella Soldier of Fortune, meni osebno ena najlepših pesmi iz ere Deep Purple, katero bi pa brez problema vrgel iz repertoarja – tukaj je izčrpanost vokala prišla do izraza in stavek ‘but I feel I’m going older’ je tukaj najlepše opisala stanje. Band je ostal v Deep Purple eri – klasičen dvojček Burn in Stormbringer … nekaj, kar premika gore, kar spreminja struge rek. Za konec pa še poslastica Still of the Night.

 občutek, ki ostane …

Vsi primanjkljaji, vokal gor ali dol, mašila v obliki dolgih solaž. v kompletu, ki ga ponujajo Whitesnake, izzveni in pusti občutek, da si videl dober koncert. Lahko rečem, da cenim izvajalce, kot je Coverdale. Zavestno se žene do meja sposobnosti, se potihem uničuje, vendar ob temu uživa in to rade volje deli z drugimi. Poznano dejstvo je, da Whitesnake obstajajo tisti čas, dokler Coverdale v tej obliki uživa. Lahko rečemo, da mu je v temu obdobju zelo udobno, da se v pomlajeni ekipi počuti še mlajšega in še bolj suverenega. Generacijam na velikem pladnju ponuja dediščino, ki jo pušča v večni zgodovini glasbe. Obisk je potrjeval, da se ljudje tega zavedajo, da instutucijo, kot je Whitesnake, cenijo in podpirajo. Pred takimi izvajalci mora občutek majhnosti individuuma in vprašanjem, kak je prispevek, le tega zamenjati grajo in kritiko.

Naslednji koncert bi si želel že naslednjo sezono in nekje drugje, samo ne v Hali Tivoli. Rock glasba nekako ne gre v štih z Vnukovim dresom, obešenim pod strop ledene dvorane!

Repertoar:
Bad boys
Give me all your love tonight
Love ain’t no stranger
The deeper the love
Steal your heart away
Forevermore
kitarski duel Doug Aldrich – Reb Beach
Can you hear the wind blow
Love will set you free / Rock me baby
Bobnarski solo
medley
Is this love
Fool for your loving
Here I go again
Soldier of fortune
Burn / stormbringer
Still of the night

Tekst: Dragan Babuder
Foto: Max Petač

Fotogalerija:

Povezani članki: