The Canyon Observer – Chapter I: The Current of Her Ocean Brings Me to My Knees

The Canyon Observer - Chapter I: The Current of Her Ocean Brings Me to My Knees

2011, Kapa Records

The Canyon Observer, bend, o katerem sem vedela le nekaj drobcev. Slišala prav tako le nekaj drobcev. Kaj hitro pa so se moji drobci sestavili v masovno celoto, ko je peterica zadonela na odru. S svojim preigravanjem med čistim, tihim zvokom in hrumečimi nastavki so zagotovo pripravili teren za naslednja benda. Četudi je prišlo do občutka ponavljanja igranih struktur skozi komade, pa je visokorasli Jezus za mikrofonom besnel nad svojo usodo.” Takole se je bral moj prvi zapis o tem intrigantnem bendu, ko sem jih prvič slišala v živo. Bili so neznano ime, ki je služilo kot ogrevanje pred fantastičnimi Američani Rosetta. Da, bili so lepo presenečenje in prikimavanje, da je še upanje za slovenske bende, da še imamo jajca in domišljijo. Sicer tukaj težko govorimo o domišljiji, saj je post rock/metal, sludge, noise … že dodobra zasidran v svetu, zasidran že toliko, da je občasno že dolgočasen, a vendar si v Sloveniji tak bend iskal s povečevalnim steklom in si prej našel palčke v kupu sena, kot bend, ki bi se predajal opojnim popotovanjem v svet težkih, okovanih, peklensko izzivalnih, stokajočih in umirajočih svetov, ki se izmikajo naši atmosferi.

Že ime plošče Chapter I: The Current of Her Ocean Brings Me to My Knees od nas zahteva, da razmislimo, kaj nam hočejo povedati in nam že v prvem trenutku dajo vedeti, da to ne bo lahkoten piknik za Savo, ampak vzpon na Mount Everest. Pozabite na pike komarjev, tukaj vas bodo zbrcale nezemeljske sile in vas ožele kolikor se le da. Plošča je razdeljena na štiri dele, vsak del nosi svoj pomenljiv naslov, ki znova ni enoplasten, ampak te vleče k razmišljanju. Tako se tudi začne uvodni ton, počasni takti, kjer čutiš vsak inštrument posebej. Počasno valovanje se počasi premika močneje in močneje. Nato znova upade in poda roko kitari, da joče v svoji bolečini, prav tako kakor vokal, ki je zgubil svoje besedilo in se predal ječanju. Prepletanje čistih delov z noisom in distorzijo dovolj zapolnijo komade, četudi si mogoče želimo tistega vrhunca, po katerih slovijo imena, kot so Isis, Red Sparowes, Rosetta in Neurosis. Manjka trenutek, ko ti eksplodira glava. Na plošči čutiš atmosferično pot v vesolje, čutiš drhtenje kometov okoli tebe, ječanje vesolja, približevanje soncu, a zmanjka potop v to žarečo kroglo, prehitro te porine nazaj v tihotno atmosfero Zemlje. Hočem, da me opeče! A jim ni za oporekati, bend nam je dal vedeti, da od njih lahko pričakujemo še veliko, njihova resnost in zagnanost sta nam obljuba, da bomo zagotovo doživeli zublje sonca. Vokal je tisti, ki bo s svojim grlenim kričanjem priklical demone, instrumetal pa nas bo privezal k stebru sladke bolečine.

Kakor sem že na začetku omenjala, težko govorimo o kakšni posebni izvirnosti. Melodija in vokal sta klasična in sledita pravilom svojih zvrsti, nemara je celo predvidljiva, a občutek, da je to naredila slovenska zasedba, je zadoščujoč in lahko le seštevamo pluse, ki jih ima ta plošček. Sicer bi se dalo govoriti o sami produkciji, post produkciji, ki daje občutek hitenja. A vendarle, zasedba, ki je na sceni manj kot leto dni in ima za sabo le nekaj koncertov, je s prvo ploščo dokazala, da je na mestu in si zasluži poslušanje, znova in znova. Slovenska scena je porodila nekaj novega, nekaj, kar je v bistvu staro, a sveže umito. Nekaj, na kar smo lahko zagotovo ponosni.

Za konec pa naj se ustavim še pri ovitku albuma. Preprosta naslovnica, v katero se sramežljivo zazreš. Gol obris telesa mladenke, v katerega se potopiš, le sence nakazujejo njeno krhkost prsi, a hkrati moč. Nasprotja, ki so v konstantnem boju, a se hkrati neustavljivo privlačijo. Takšna je tudi njihova glasba – tiha v svoji erupciji, raztrgajoča v svoji celovitosti. Hočemo še!

Branka Resnik

 

Povezani članki: