Sigur Rós od znotraj

Ljubljana / Kino Šiška
14. 12. 2011

Sigur Rós - Inni

Direktor Kina Šiška, Simon Kardum, je večkrat v intervjujih rekel, da si želi, če ne bi bilo nikakršnih omejitev, na šišenskem odru videti skupino Sigur Rós. Na trenutno edini mogoči način se mu je to uresničilo v sredo zvečer, ko so v Kinu Šiška predvajali drugi dokumentarni film Sigur Rós z naslovom Inni. Islandska zasedba je sicer že dlje časa na odmoru, toda letos so presenetili in izdali Inni – trojni live album, podprt s koncertnim filmom, kar je njihova različica pojmovanja “greatest hits” izdaj.

Njihov prvi dokumentarni film Heima (2007) je Sigur Rós predstavil v njihovem domačem okolju, na Islandiji, kjer so po koncu turneje Takk odigrali več brezplačnih in nenapovedanih koncertov za rojake. V Heimi ni v ospredju skupina, bolj gre za zlitje njihove glasbe z islandsko kulturo, družbo, geografskimi značilnostmi in zgodovino – je nekakšen poklon Islandiji.

Inni se bolj osredotoča na odrski nastop Sigur Rós in se povsem odmakne od kalejdoskopske barvitosti Heime. Kritiki film večinoma označujejo kot ‘anti-Heima’, saj je popolno nasprotje prvega dokumentarca in se osredotoča le na eno stvar, na surov nastop štirih glasbenikov. Sigur Rós so skupaj z režiserjem Vincentom Morissetom, ki je v isti vlogi sodeloval že z Arcade Fire pri njihovem dokumentarnem filmu Miroir Noir, našli popolno vizualno podobo za njihovo glasbo. Film je bil posnet v dveh nočeh v letu 2008, ko so Sigur Rós v Londonu odigrali zadnja koncerta pred odmorom in samostojnimi projekti članov.

Film, ki se začne s potegom violinskega loka preko Jónsijeve električne kitare, je na prvi pogled videti kot zlepljeni posnetki iz preteklosti. Režiserju je to uspelo tako, da je posnetke iz HD digitalne oblike presnel na 16mm trak, tega projeciral in vse ponovno posnel skozi različne objekte (prizmo, steklo). Posnetki kamer, skritih na vseh mogočih koncih odra, ustvarijo zrnato, visoko kontrastno črno-belo podobo, ki spominja na nemški ekspresionistični film iz začetka 20. stoletja. Posnetki delujejo kot izgubljeni artefakti, velikokrat na robu tega, da podobe odletijo iz kadra ali pa se razblinijo v nekajsekundno popolno belino.

Morisset ostaja osredotočen na skupino in njihov nastop; oddalji se le hipoma, ko v film umesti nepojasnjene barvne arhivske posnetke, intervjuje, starejši koncertni material in posnetke izza odra, s katerimi ustvari nekakšen namig, preko katerega se nato vrne k črno-belemu koncertu. Prav tako se režiser skoraj popolnoma odmakne od publike in gledalcu približa štiri glasbenike in njihove inštrumente, iz katerih ti izžemajo zvoke, pri tem pa uporabi številne daljše skoncentrirane close-upe, kar poleg Jónsijevega vojaško-pernatega suknjiča in papirnate krone bobnarja Orrija doda k nadzemeljski viziji benda.

Rezultat je zamegljena vizualna podoba, preko katere se gledalec znajde v varnem kokonu s Sigur Rós in se potopi v njihov glasbo. Inni v islandščini pomeni od znotraj in prav tja nas Islandci popeljejo preko divje magične glasbe, katere zvočna kvaliteta je v dokumentarcu izjemna. V času, ko se je za večino glasbenih dokumentarnih filmov uveljavila predvidljiva forma, je osvežujoče videti nastop glasbene skupine, ki rockerski dokumentarni film umešča kot art film. Vsekakor upamo, da Inni ni poslednje dejanje Sigur Rós.

Tanja Žohar

 

 

Povezani članki:

Značke: , ,