Jane’s Addiction – The Great Escape Artist

Jane's Addiction - The Great Escape Artist

2011, Capitol / Dallas

Ob imenu Perry Farell se precej pogosto pojavita vsaj dve asociaciji, in sicer glasbeni festival Lollapalooza, katerega soustanovitelj je, in rehabilitacijski centri za odvajanje od drog, kamor se je s svojim pretirano razuzdanim načinom življenja redno vračal. Je pa tudi alfa in omega zasedbe Jane’s Addiction, ki se je z občasnim pojavljanjem na MTV-ju (video Been Caught Stealing) v preteklosti sicer prebila iz hermetičnega alter podzemlja, vseskozi pa ostala daleč od brezvsebinskih in nekonceptualnih lestvic puhloglavih sestavljalcev. Zasedbi skozi 26 let dolgo kariero sreča ni bila preveč mila, saj so se člani menjavali kot po tekočem traku, čemur so v veliki meri botrovali pogosti razpadi in njim pripadajoče ponovne združitve krajših intervalov.

In ker ima sodeč po preteklosti tudi aktualna združitev nedorečen rok trajanja, je še toliko bolj razveseljiv nov album The Great Escape Artist, ki ga je že konec marca napovedal udarni singel End to the Lies, nekaj mesecev kasneje pa še vrhunec plošče Irresistible Force (Met the Immovable Objects). Na njem Perry iz uvodnega spoken worda preide v svoj značilni falsetto, s katerim v krajšem nadaljevanju zgradi suspenz, nato pa komad odrezavo prelomi v melodičen in nalezljiv refren. Zgradba komadov je v primerjavi z nekoliko drznejšo preteklostjo bolj konvencionalna, band se ne podaja v nepredvidljive in razvlečene podaljške, v katerih se bistvo često izkristalizira šele po večkratnih prisluhih, posledica tega pa sta radiu prijaznejša tako dolžina kot zvok. Za slednjega je oznaka sicer relativna, saj v komadih svoje mesto še vedno najdejo kitarski solo vložki Dava Navarra, ki so pri zasedbi že ves čas prisotni. Bobnarske poteze so dokaj enostavne, saj ritem večkrat narekujejo kar odseki tribal udarcev, vseeno pa ne delujejo ceneno. Največ medijske pozornosti pa je bilo v zadnjem času deležno mesto bas kitarista, na njem sta se namreč zvrstili kar dve imeni svetovnega formata. Najprej je mesto zapolnil Duff McKagan (Guns n’ Roses, Velvet Revolver), končno studijsko delo pa je opravil velecenjeni avtor in producent David Sitek iz TV on the Radio, ki kljub soavtorstvu večine pesmi ni postal uradni član zasedbe.

Album zavoljo rahle predvidljivosti in premalo drznosti izpade le dobro, z nekaj več eksperimentiranja, kakršnega so gojili na prvencu Nothing’s Shocking (1988) in kasnejšemu Ritual de lo Habitual (1990), pa bi si nedvomno zaslužil še kakšno zvezdico več.

In še zanimivost: spletni glasbeni magazin Pitchfork je naslovnico, ki jo je oblikoval Perry, uvrstil med dvajseterico najslabših naslovnic v letu 2011.

Jurij Bizjak

 

Povezani članki: