Finska in ferska folklora v megli

Finska in ferska folklora v megli

Finska in ferska folklora v megli

Ljubljana / AKC Metelkova mesto / Menza pri koritu
1. 12. 2011

Dan boja proti aidsu smo letos nekateri praznovali z dobro dozo metala. 1. decembra je na Metelkovi v Ljubljani namreč zapihal severni veter in s sabo prinesel Moonsorrow in Tyr. Začetna podpora pa je prišla s strani skupin Hamfred in Crimfall. Dead Tyrants Tour se je odvijal v Menzi pri koritu in že ob osmi uri zbral okoli 50-glavo množico. K pristnosti nordijskega doživetja so prispevale tako nizke temperature kot gosta megla.

Prva skupina, ki je nastopila, so bili Hamfređ. Prihajajo s Ferskih otokov in od 2008 igrajo doom metal. Na žalost zaradi nepredvidljivih okoliščin nisem uspel ujeti njihovega koncerta, ampak so mi ljudje poročali, da so igrali kvaliteten doom in niso bili slabi.

Koncertno dogajanje so nadaljevali Crimfall. Finski folk metalci so letos izdali nov album The Writ of Sword. Takoj, ko so stopili na oder, je v oči padel par, ki daje skupini vokalno moč. Mikko in Helena iz svojih širokih prsi spravljata prijetne zvoke. Helenini visoki vokal daje melodičnost, Mikkojev pa globoko raskavo spremljavo nažigaškemu delu. Žalostno je, da je bilo ozvočenje nastavljeno na kitare in bobne, tako da je glas padel v ozadje. Pri prvih par komadih so bobni narekovali hitrost in kitare jih niso dohitevale. Pesmi so preprosto izpadle neuravnovešeno. Glasba poskuša povzdigovati veličastnost besedila in pri tem uporablja predvsem playback violin in Helenin vokal ter njen „lejla lejla la“. S  pridihom turških ritmov na začetku je bil zanimiv komad Ascension Pyre. Pri pesmi Storm before the Calm mi je bila všeč bolj energična thrashovska dušica. Pri tej pesmi in naslednji (Son of North) so se že dobro ujeli in jih je bilo lepo poslušati. Predzadnja pesem Wildfire Season je začela dobro, temu je sledila predolga pavza, kratko nažiganje, ostanek pa je bil generičen, preproduciran in tako dobro povzel večino njihove glasbe. Nič ne že slišanega torej… Še en „lejla lejla la“ in koncerta je bilo konec.

Druga gostje s Ferskih otokov pa so bili Tyr. Skupina je v zadnjih letih dodobra zasadila Ferske otoke na karto viking/folk metala. Tokrat so predstavljali svojo zanjo izdajo The Lay of Thyrm. Poslušalci, ki so zvesto spremljali izdaje skupine, so verjetno opazili premik, ki so ga naredili s to ploščo. Novi material se odmika od The Light of the Northern Star in maha slovo progressivnemu delu njihove glasbe. To seveda ne pomeni, da nove stvari niso dobre. Tyr so odigrali dober nastop in predstavili nabor pesmi, ki hitro postanejo favoriti na playlistah marsikaterega metalca. Začeli so s The Lay of Thyrm in takoj pohitrili ritem s Shadow of the Swastika. Back vokali me niso navdušili, ampak na srečo jih tako ali tako ni bilo mogoče slišati – spet so v ozvočenju vladale kitare in bobni. Publika je ob njihovem nastopu bila nekoliko flegmatična. Mogoče je k temu tudi prispevala pesem Hail to the Hammer. Čeprav monotona in počasna ohrani nekaj udarnosti v refrenu. Čustven umirjen komad Evening Star je bil posvečen Melanie iz občinstva in dodatno uspaval. Zbudili so me spet s komadom Take Your Tyrant. Kitare mogoče niso tako navdušile, ampak komad je preprost in energičen. Lingvistične bariere so padle pri hitri pesmi Northern Gate. Napihnjeni kladivi sta se dvignili ob pesmi Hold the Heathen Hammer High. Pesem je kot predzadnja popravila zaspan vtis koncerta. Za konec je še By the Sword in My Hand pripravil podlago za Moonsorrow. V času tega koncerta so se tehniki trudili, da bi našli prave nastavitve za zvok, ampak jim je to redko uspelo oz. ko jim je, za fine tuning ni bilo časa, tako da je kdaj tudi zapiskalo iz zvočnikov.

Kot zadnji so nastopili že težko pričakovani nosilci Dead Tyrants turneje, finski Moonsorrow. Mnogim že dobro znani igrajo pagan/folk metal z black metalsko osnovo. Dvorana se je tako napolnila z meglo in na oder so stopili bledih obrazov in politi s krvjo svojih sovražnikov. Letos so izdali novi album Varjoina Kuljemme Kuolleiden Maassa in nam z njega zaigrali tudi dve pesmi. Prijetno sem bil presenečen, da niso igrali izključno novega albuma, ampak vključili tudi starejše komade. Tako smo slišali Jotunheim z albuma Verisäkeet, Raunioilla z albuma Kivenkantaja in druge iz njihovih 15 let ustvarjanja: Sankarihauta, Tähdetön, Köyliönjärven Jäällä in Sankaritarina. Koncert je bil najboljši večera. O zaspanosti, kot prej pri Tyr, tukaj ni bilo ne duha ne sluha. Začeli so s svojo bolj blackmetalovsko in potem postopoma primešali pagan in folk metal v setlisto. Končno je bil tudi zvok dobro nastavljen in poslušalskemu užitku ni stalo nič na poti. Dobili smo majhno lekcijo finske zgodovine in simpatično zgodbico o uboju duhovnika s komadom Köyliönjärven Jäällä. Pri tej pesmi sem oboževal odlično igranje kitar – še posebej basa. Samo zato ker so Finci, še ne pomeni, da obožujejo zimo. To so tudi odkrito povedali in nam zaigrali o kraju kjer noben noče živeti (Jotunheim). Pri tej folk metal pesmi zmešani z blackom se je Villetov vokal pokazal v vsej svoji lepoti. Končali so s Kuolleiden Maa in s 16-minutno mojstrovinico zaključili koncert, se poslovili z odra ter nas pustili dodobra zadovoljene, da smo se porazgubili v megli.

Miha Mele

Fotogalerija:

Povezani članki: