Mnogo hrupa za vsenič – Bratko Bibič & The Madleys v Kinu Šiška

Ljubljana / Kino Šiška
7. 12. 2011

 

Če ti že v PR tekstu napišejo, da bo Bratko Bibič v Katedrali Kina Šiška predstavil enkratni dogodek avant-turističnega »cinematično-narativnega« (Mladina), poli-metričnega zlitka razno-rodnih podeželskih in urbanih ljudskih godb, jazza, rocka, sodobne komorne in improvizirane glasbe iz tega in onega sveta, ti je že pred koncertom kristalno jasno, da bo več kot deset besed težko strniti v neko smiselno gmoto imenovano ocena koncerta. Ker rad živim na robu, sem sicer z malce treme, a vseeno navidez odločno, odšel počekirat, kaj nam ima prvoborec za osvoboditev harmonike izpod slakavseniksističnega jarma pokazati tokrat. Za najbolj točno in strnjeno oceno dogajanja bi lahko uporabili besedico – VSE. Namreč, Bibič je s svojo bando štirih in z nekaj dodatne ognjene podpore v nastopu ne le strnil praktično vse glasbene sloge, ki si jih lahko izmislite v dobri minuti in četrt, ampak jih je potem še obrnil na glavo, žagal, pilil, rezal, barval, solil, razstrelil, namakal, mariniral, prekuhaval, prežvečil, izpljunil, malce zapekel, namazal z marmelado, zavil, popopral, ocvrl, razsekal, včasih že kar malce brutalno, pa še malenkost prekuhal in kar sproti serviral publiki. Morda se vam je zdelo, da poslušate tango, ali pa da ste se znašli sredi nekakšne konference puranov o vplivih okolja na barvo njih perja. Ne, pri Bibiču ni nič tako kot morda zgleda, pravzaprav je to, da stoji na nogah enako, kot da bi stal na glavi. Pa saj ni težko, le kót gledanja je potrebno zarotirati kakšnih 180 stopnij v levo … ali pa v desno. Morda pa za zbrane 180 stopinj v levo ni enako kot 180 stopinj v desno … ali pa bi iz teh 180 stopinj naredil še kak dodaten zorni kot.

Razumete, kaj hočem reči? Bibič & The Madleys & the gosti niso preigravali muzike, o, ne – ustvarjali so nove svetove, pravzaprav so skorajda že cineastično gradili zvočne podobe tu-pa-tam v čisto prebavljivi formi valčka, rokenrola, šansona in podobnih blagoglasnih glasbenih oblikah, da bi čez kako minuto zdrsnili v čisto abstrakcijo, preigravanje tako z inštrumenti, sampli kot tudi preprosto z glasovi in s kašljanjem in s smehom in s ploskanjem. Bibič & co. imajo to magično moč, da glasba ni zgolj opomba, skozi njihove roke, noge in usta postane zvok prostor, v katerem se gibljejo … v katerem se gibljemo, tudi publika, nedolžnih opazovalcev ni. Čeprav podkrepljeno z dobršno mero humorja in, entschuldigen Sie, bitte, cinizma, godbe ni priporočljivo jemati preveč zlahka in na prvo žogo … čeprav se jo da. Tudi abstrakcije, ki so bile potem na samem višku po Montypythonovsko prekinjene, so bile tako bolj lahkotne, sploh ne zamorjene ali izgubljene ter potem zaključene s pesmico, ki nas je z višav tako ali drugače zopet postavila na trdna tla.

Pri vsem je najbolj fascinantno to, da kljub močnem odmiku od klasične slovenske obremenjenosti s klavirsko harmoniko, Bibičeva muzika ostaja tipično slovenska. Prav v kombinaciji z Gombačevo piščaljo ali klarinetom dobi tisti domači podalpski prizvok, ki niti ni plehak ne moteč, nanj pa sta se tako bolj bluesovski Lechner kot tudi bolj balkan Atanasovski prav lepo navezala. Škoda, da res odlične glasovne sposobnosti Irene Tomažin niso bile bolj poudarjene, res pa je, da je bila že sama glasba tako polna, da je kak delček lahko tudi zletel mimo ušes. Na trenutke je bilo že kar malce težko slediti vsemu zvočnemu dogajanju, tako da bi bil še kakšen dodatni posluh dobrodošel in tudi zaželen.

Upam, da so koncert snemali…

 

Bratko Bibič
Otto Lechner

The Madleys:
Vasko Atanasovski
Boštjan Gombač
Uroš Polanc
Matjaž Sekne

Gosti:
Irena Tomažin: glas
Sašo Vollmaier: klavir
Klemen Hvala: violončelo
Tibor Kerekeš: trobenta

 

 

Tekst: Uroš Škrjanc
Foto: Matjaž Jaušovec

Povezani članki: