Trubadurska pravljica jesenskega večera – Fleet Foxes v Zagrebu

Fleet Foxes

Fleet Foxes

Zagreb / Tvornica Kulture
14. 11. 2011

Starostno pestra množica v veliki dvorani zagrebške Tvornice kulture je doživela glasbeno izpiljeno ter z vizualno komponento podkrepljeno popotovanje po še zdaleč ne pozabljeni folk sceni. Na prizorišču, ki spominja na Kino Šiška, smo preživeli skoraj zimski ponedeljkov večer s skupino, ki jo marsikdo želi slišati na svojem dvorišču. Organizatorjem Terraneo Festivala 2012, ki so za uvod v poletno dogajanje naslednjega leta pridobili skupino Fleet Foxes, je (tudi z nagradnimi igrami) uspelo dodobra napolniti dvorano prizorišča in izpeljati enega najbolj pričakovanih koncertov ljubiteljev zvočno razkošnega indie rocka.

Skladno z na karti navedeno časovnico je razgreto publiko sprva (poskušala) ogreti kantavtorka Alela Diane iz Portlanda, ki je Pecknolda in druščino spremljala na ameriški in sedaj evropski turneji promocije drugega studijskega albuma Helplessness Blues. Zaradi neprestanega šušljanja ljudi (kavarniška scena) njene lirične interpretacije kljub spremljavi očeta in moža na kitarah skorajda nismo mogli ujeti. Čuten in sentimentalen alt je pozornim vseeno dal vedeti, da so na sledi enkratnega glasbenega izražanja, ponovno rojenega folka, ki je le po oblačilih spominjal na scene v parkih iz šestdesetih.

Očitna razposajenost publike je ob nastopu šesterice dobro uigranih, v logih vokalne harmonije doma Američanov na oder izpuhtela. Dobro uro in pol se je odvijala trubadurska odisejada, s katero so v oziru izbora pesmi lahko zadovoljni tako poznavalci prvega albuma Fleet Foxes, druge plošče ali le posameznih singlov. Inštrumentalni uvod The Plains/Bitter Dancer je zakoličil ključne značilnosti večera – skoraj idealen zvok (na posameznih odsekih bi lahko povečali jakost vokalov) in studijskemu materialu identična vokalna harmonija pevcev: Robina Pecknolda, bobnarja Josha Tillmana, klaviaturista Caseyja Wescotta in kitarista Christiana Warga. Koncertni nastop jasno pokaže, da v primeru lisičk ne gre za enočlanski bend, kot tudi ne za (popolnoma) statične in otožne hipsterje. Prej je navdušenje nad poznavanjem besedil in očitno prijetno atmosfero Pecknold opazil in z večkratnim zahvaljevanjem v svojem stilu potrdil. In med tem ko je Morgan Henderson poprijel za različne inštrumente kar med posamezno pesmijo (klarinet, saksofon, kontrabas mu niso tuji), je Pecknold energično odlagal trzalice in menjaval kitare ter Wescott skoraj post rockovsko padal v trans. Tudi publika je padala v očem neviden, a ušesom poznan svet, sploh ob pesmih Mykonos, Sim Sala Bim, Your Protecto, White Winter Hymnal in He Doesn’t Know Why. Utečenost članov skupine je še posebej izstopila z osemminutno The Shrine/An Argument. Fleet Foxes so dokaj umirjeni publiki ponudili še bis, uspešnico prvega albuma Blue Ridge Mountains in drugega albuma Helplessness Blues. V tem momentu so ljudje sicer že odhajali s prizorišča, večini pa je ostal čudovit konec osebne izkušnje, tako igrive kot statične, predvsem pa zvočno pestre. Fleet Foxes so na pohodu in brez dvoma jih v prihodnosti morajo tudi domači organizatorji pripeljati v naše kraje.

Vesna Zagoršćak

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.
Značke: