Suicide Silence – The Black Crown

Suicide Silence - The Black Crown

Suicide Silence – The Black Crown

2011, Century Media, EMI / Dallas 

V poplavi neuke mladeži, ki z veliko vnemo maliči v osnovi sicer zelo všečno godbeno zmes kruljenja v mikrofon, glajenja strun s težko roko ter neutrudnega bobenskega bombardiranja, je olajšujoče videti – no, slišati –, da »staroste« žanra še zdaleč niso za odmet. Suicide Silence s svojim tretjim studijskim izdelkom namreč utrjujejo svoj položaj ene izmed gonilnih sil novodobne oblike metala, znane kot deathcore.

The Black Crown, tako poimenovan, ker naj bi skupina z njim zakoličila svojo podobo in okronala dosedanje delo, s tehnično preciznim in energičnim zvočnim napadom povsem upraviči svoje ime. Prepoznavno lajajoče besnenje Mitcha Luckerja para drobovje z visokimi screami in grlenim godrnjanjem, dvoje kitar mesari bobniče z vso prefinjenostjo motorne žage, bobni pa neumorno obstreljujejo krvave preostanke. Dobrodošel napredek v primerjavi s prvima dvema albuma skupine je precej bolj izrazita bas linija, zagotovo doprinos novega basista.

Peterica je odraščala ob ameriškem metalu, kar je jasno slišati tudi na The Black Crown, bodisi v Panterinem gruvanju O. C. D., s thrashem navdahnjeni Human Violence ali pa v težkih Lamb of God riffih bonus komada Revival Of Life, na voljo prek spletnega dolpotega. Nenazadnje plošči vokale posodita tudi dve legendi ameriške metal scene, Frank Mullen, iz death metal zasedbe Suffocation, ter Jonathan Davis iz nu metalcev Korn. Mullenov doprinos k skladbi Smashed je sicer precej bled, je pa zato Davisovo javkajoče čisto petje izvrstna protiutež Luckerjevemu renčanju, tako da je Witness The Addiction presenetljivo eden izmed vrhuncev plošče.

The Black Crown bi šlo ošvrkniti predvsem (le?) na račun besedil. Proitverska retorika prejšnjih izdelkov je tokrat precej omiljena, je pa zato narasla količina ne preveč globokoumnih parol kot na primer »You only live once so just go fucking nuts!« in »And fuck everything, everything/ Fuck everything, everything!«. Treba je sicer priznati, da tovrstna gesla v živih nastopih zaležejo bolj kot neka umetelna poezija, hkrati pa deathcore nikoli ni bil namenjen nekemu globljemu filozofiranju, zato velja Luckerju, piscu besedil, pogledati skozi prste.

Če potegnem končno črto: The Black Crown je izvrtsno brutalen izdelek za metalce 21. stoletja in vseh štirideset minut, kolikor traja, ne popusti niti za malo. Le opozorilo: ni za nežne duše.

Daniel Sheppard

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.