Jesensko žuborenje – Oren Ambarchi in The Necks v Kinu Šiška

Oren Ambarchi

Oren Ambarchi

Ljubljana / Kino Šiška
5. 11. 2011

Za nekatere godbe se zdi, da kot pesek med prsti zdrsijo mimo recenzentskega diskurza. Analitične dimenzije se zazde preokorne za živost materije, katero naj bi členile. Glasba, ki že po definiciji vre čez svojo svojo sonično bit, včasih povsem preplavi kategorialno matrico slušatelja. To so pogosto tisti nastopi, ko po koncu nimaš niti minimalne časovne reference; lahko je trajal petnajst minut ali tri dni. Nemara se počutiš, kot da bi ti nekdo v glavo fuknil klavir.

Muzika benda The Necks se navadno nahaja v tem registru. Že vnaprej sem slutil težavnost recenzentske naloge; distanca do njihove glasbe se zdi nekako odvečna. A sem si ju (recenzijo in vsaj retroaktivno distanco) vendarle naložil, in le deloma se temu izmikam z aludiranjem na popis njih prejšnjega nastopa. V Šiško jih je prineslo skupaj s še enim renomiranim glasbenikom Orenom Ambarchijem, zvočnim eksploratorjem nekoliko drugačna baže. Deklariran v eksperiment in raziskovanje raznolične zvočnosti se postavlja v neprimerno bolj konfrontirajočo pozicijo do konvencije. The Necks so, po drugi strani, le oni sami. Četudi izrazito všečni in skoraj sredinski, nimajo glasbenega ekvivalenta. Ob vsej prenasičenosti glasbene scene ne poznam ničesar niti približno podobnega; glasbe s sorodno kvaliteto hipnotičnosti ter živosti in tudi ne benda, v katerem tako besedi improvizacija kot kompozicija izgubita smiselno analitsko moč.

Prvi se je na odru predstavil Ambarchi, relativno minimalistično opremljen s kitaro in striktno analogno mašinerijo za njeno sekundarno obdelavo. Kratek, morda pol ure dolg nastop je pustil mešane občutke. Uvodni del nastopa je vzbudil temačno skepso, da si je preambiciozno naložil obvladovanje kompleksno razplastene in zazankane zvočne mase. Na trenutke mu je ušla iz rok, in njeno manualno krotenje je bilo vse preveč plastično; ravno toliko kot glasba je bil prezenten njen stvaritelj. Tok razkitarjenega zvoka je, ob vsej globini in avtonomiji svojega tkiva, vseeno deloval nekam monotono; skorajda si lahko slišal manjko perkusije, obenem pa je modulacija dajala vtis precej randomizirane brezciljnosti. Posamezni zvočni odvodi danega momenta niso govorili o celoti, razen toliko, kot so povedali o njeni strukturni predvidljivosti.

K sreči je ta predvidljivost vseeno presenetila; čeprav se je pričakovalo, da se bo val razbesnel, je s tem spotoma vendarle pomedel z vsakršno skepso in to takrat, ko je bila ta najbolj na preži in je vaš recenzent čutil že nemalo averzije do odrskega dogajanja. Glasba Ambarchija je vendarle zaživela in ob vsej predvidljivosti zasijala v svoji samozadostni polnosti ter podala legitimnost konceptualni izbiri glasbenika. Ta je izkazal zavidljivo obvladovanje heterogenega in na napake hudo občutljivega kompleksa kitarskih zank, ki se je vendarle ločilo od gole vaje v slogu.

Sledili so The Necks. V že poznani maniri je Chirs Abrahams v svet izpustil previdno pulzirajoče nastavke, iz katerih se je razraslo ostalo. Nekako se zdi pravilno reči, da se je to ostalo tako rekoč subjektiviziralo. Ni bil predpisan material in tudi ne improviziran linearen glasbeni spust. Modulacije skozi repeticije, iz logičnega sosledja nenadejano porojene fraze, organska, kot dih in utrip nujna dinamika, igra z odmevom in z zvočnostjo onkraj tonalnosti, zvočni vrtinci, v katerih šelesti jesensko listje … The Necks prepustijo komadu pravico lastne govorice. O svojem začetku, ki je v njem vseskozi prisoten; kot da gre bolj za nemir ob iskanju samega sebe. V tem nemiru razbira konture možne forme in komunicira z akustiko, a se tudi prepusti liričnim zavojem in estetski konvenciji. Pa še mnogo več. A na koncu se elegantno posede sam vase, na odru pa ostanejo trije tipi, ki bolj kot inštrumentalisti izpadejo kot šamanski posredniki, kot orodje glasbe, kateri so virtuozno posodili sebstvo.

Tekst: Anže Zorman
Foto: Gvido Gruden

 

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.