Henry Threadgill & Zooid v Klubu CD

henry_threadgill_and_zooid (1)

Ljubljana / CD / Klub CD
15. 11. 2011

Ko pogledam nazaj, se zdi, da se minuli torkov večer niti ni zgodil. Začel in ugasnil je v megleni otopelosti. Tisto vmes, nastop Henrya Threadgilla z bendom Zooid, se zdi kar malo surealen intermezzo. Dobra ura nastopa, ki je bil žal tokrat izveden v enem delu, je zamaknila precej solidno napolnjen klub v brezčasje. Konec ga je bilo, še preden se je avtorju recenzije utrnil kak kritiški zaznamek, v katerega bi ukalupil ravno slišano glasbo.

Henry Threadgill je resnično glasbenik težkega kalibra; skladatelj in multi-instrumentalist je v dobrih treh dekadah ustvaril zavidljivo zapuščino samosvojega zvočnega materiala. V sedemdesetih je v improvizatorskem triu Air že izkazoval unikaten glasbeni besednjak, v katerem po vsem tem času in nepreštevnim permutacijam ter soničnim eksploracijam vseeno lahko opazimo določeno idiosinkrazijo. Renomiran predvsem kot genijalen skladatelj je v svojo vizijo avantgardne godbe vedno vnašal neko zračnost, določeno mero lahkosti in tudi zvočne zmernosti. Četudi je namreč že od vsega začetka izhajal iz neobičajnega sopostavljanja glasbil v zasedbe, se zvok njegovih kompozicij navadno ni zdel niti prenasičen niti okoren. Ravno nasprotno.

Kot so izkazali Zooid, ki so v mnogočem izsledek njegovih skladateljskih raziskovanj, je njegov glasbeni vokabular danes še vedno svež, daleč odmaknjen od idiomatskega jazziranja mezzogarde in svobodnjakov. Obenem je pokazal, in to je tisti presežek, zavoljo katerega je bila ura z Zooid tako hipnotična, kako je zasedba z akustično bas kitaro, tubo in pozavno, kitaro, violončelom, bobni, saksofonom in flavtami lahko tekoča, celo zagruvana, brez koncesij zvočnim klišejem in obrazcem.

Za tem prvenstveno stoji razgibana dinamika, ki jo s poliritmičnim sekvenciranjem vodi bobnar Elliot Kavee, in čez katero je naplastena pogosto zelo težko določljiva zvočna masa, ki jo pletejo Christopher Hoffman na violončelu, Jose Davilla na tubi (in pozavni) ter res odličen Stomu Takeishi na akustični bas kitari. Ravno v tej masi je skladateljska prefinjenost Threadgilla morda najbolj prišla v ospredje, saj se je iz te navidez razpuščene preje konstantno izvijali intrikatni prepleti, morda razne fraze ali solo odvodi. A če je bil Takeishi tisti najbolj poseben zvočni moment že zaradi inštrumenta in njegove kuriozne barve, pa je bil njegov strunarski sodrug najbolj osprednja funkcija zasedbe. Kitara pod prsti Liberty Ellmana je bila v skladbah Zooida nemara še najbližje konvencionalnim harmonskim modelom, in včasih se je zdela kot gladka in fina površina nizko in srednje frekvenčnega brbotanja pod njo. Kot najbolj poetičen člen je nemara figuriral Threadgill na pihalih, ki pa se kot vodja zasedbe ni eksplicitno osredinjal; s saksofonom je previdno vijugal skozi abstraktne motive, pasaže s flavto pa kot da so valovale skupaj z obstoječim zvočnim vektorjem.

Ob tako kurioznem nastopu si človek ne more kaj, da si ne bi poželel tega žlahtnega glasbenika slišati pogosteje; eksplozivnost regularnih zvezd naših odrov se v (sicer nesmiselni) primerjavi z dostojanstvom predstavljenega materiala vsaj za trenutek zazdi kar preglasna, če ne celo patetična. K sreči je ta sentiment hitro utihnil.

Tekst: Anže Zorman
Foto: Kaja Brezočnik

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.