Grunge is not Dead? : Nervana (tribute to Nirvana)

nervana (2)

Ljubljana / Cvetličarna
5. 11. 2011

Cvetličarna je v preteklem letu nedvomno pridno skrbela za vse glasbene navdušence, katerih najljubši ustvarjalci so že davno preminuli ali zgolj nehali delovati. Zaradi njihove usode smo oboževalci primorani iskati stike s čim bolj pristnimi oponašalci, ki bi s svojo avtentičnostjo čim bolje ustvarili iluzijo dejanskih glasbenih legend. Tako smo lansko leto lahko doživljali nostalgijo ob poslušanju skupin, kot so The Doors Alive, The Beatles Revival ter Letz Zep. Ob takratnem navdušenju večinske publike pa se je obetal tudi uspeh bostonske skupine, znane kot najboljša reprodukcija legendarne NirvaneNervana.

Če sem že popolnoma iskrena, naj priznam, da so se mi pred samim koncertom začeli porajati dvomi. Že pred samo Cvetličarno je bilo vzdušje drugačno, kot sem ga vajena pred vsakim drugim glasbenim dogodkom. Parkirišče so zasedle manjše skupinice ljudi. Iz oddaljenega avtomobila so se razlegali kultni hiti ustanoviteljev zvrsti grunge, ki so vsaj delno predramili umirjeno pogovorno vzdušje, ki ni nikakor nakazovalo, da bo v kratkem oder v neposredni bližini zasedla skupina, s svetovnim renomejem dobljenim prav z igranjem teh evergreen melodij.

Dvorana se je počasi začela polniti, nestrpnost je naraščala, enourna zamuda pa je h temu le pripomogla in ko so ob desetih na oder ležerno prikorakali trije mladeniči, ki bi jih v temni noči dejansko lahko zamenjal za člane originalne zasedbe, so se moji dvomi o uspehu v hipu razblinili. Pevec in kitarist Jonny O’Connor je na odru izgledal kot halucinacija umrle ikone. Vse je bilo na mestu. Od razvlečenega puloverja, obrabljenih kavbojk ter allstark pa do samega obnašanja. Le prameni las, ki so mu zakrivali obraz, so bili premalo skuštrani. Tudi bobnar, Steve Kilroy, je spominjal na minulo podobo Dave Grohla. Skratka, vizualna podoba perfektno ustvarjena.

Začeli so umirjeno, in ker je njihova evropska turneja mišljena kot spomin na dvajsetletnico izida plošče Nevermind, je bila večina komadov prav z nje. In Bloom, Drain You, Come as you are, On a Plain…hite so nizali enega za drugim in pri kitarskih distorzijah komada School so se pod odrom pojavili prvi, sicer neuspešni, poskusi moshanja.

Po enournem zažiganju ter dveh onemogočenih poskusih rahlo opitega fanta iz publike, da bi izvedel stage dive, si je trojica vzela petnajstminutno čik pavzo, za katero so jim bili prisotni zelo hvaležni (na samem prizorišču se namreč ne sme kaditi in vsakemu nevednežu varnostniki nemudoma zagrozijo z odstranitvijo iz dvorane).

Pavza je končana, člani benda zopet stojijo na odru in koncert se nadaljuje. Publika je bila vedno bolj poskočna, petje izpod odra se je razlegalo vedno glasneje. Posamezniki so padali v melanholične transe in postalo je povsem jasno, da bližje izkušnji Nirvaninega live koncerta ni več mogoče priti. Še druga polovica pesmi z drugega studijskega albuma je bila odigrana. V kombinaciji s hiti s prve in tretje plošče (Dumb, Rape me, Heart-Shaped Box, Love Buzz, About A Girl…) ter malo manj znanimi skladbami so ustvarili zavidljiv repertoar ter dokazali, da z razlogom nosijo naziv najboljših impersonatorjev ameriških grunge alternativcev.

Koncert se je bližal koncu in po pričakovanjih so za sladek konec hranili Nirvanin največji hit. Publika je že po prvih kitarskih rifih prepoznala Smells like Teen Spirit ter ponorela. A tudi najboljšim včasih zagodi tehnična oprema in prvih par minut je imel Jonny težave s svojo kitaro, kar pa ni ne njega ne publike ustavilo. Nadaljeval je z dvignjenima sredincema, pod odrom pa se je nadaljevalo glasno petje ter norost. Devetkrat odpet ”A denial” kot zadnja kitica komada in koncert je končan.

Ali pač? Brez kakršnegakoli skandiranja so ponovno pritekli na oder ter zaigrali še dva dodatka. Po resnično zadnjem Territorial Pissing je za pravo vživetost v igrane vloge sledilo še teatralno razbijanje kitare. Glede na to, da smo bili njihova zadnja destinacija na turneji, si je ”Cobain” to lahko privoščil in se tako še za kanček bolj približal željeni pristnosti.

Koncert kot se šika, pa čeprav so samo tribute skupina in naj čim hitreje zopet obiščejo to majhno deželo na sončni strani Alp, kjer je tudi originalna zasedba leta 1994 zadnjič neprekinjeno navdušila množico, preden se je Kurt pridružil legendarnemu klubu 27.

Tekst: Petra Vadas
Foto: Branka Resnik

Fotogalerija:

Povezani članki: