Coldplay – Mylo Xyloto

Coldplay - Mylo Xyloto

Coldplay – Mylo Xyloto

2011, EMI Records / Dallas
Trinajst let obstoja, enajst let od izdaje prvenca Parachutes, katerega pesmi so glasbene podlage filmov še danes, dobitnik mnogih različnih glasbenih nagrad (Brit, Grammy in EMA Awards) in Viva la Vida. So eden najbolje prodajanih britanskih pop rock izvajalcev, ki so jih sprva klišejsko, a po albumu X&Y upravičeno primerjali z U2. Arenski pop z melodijami, ki naj bi šle hitro v uho, pustile pridih melanholičnega a so melodično gledano optimistične, vse pa te vodijo do na prvi pogled samozavestnega pevca Chrisa Martina. V smislu notranje organizacije demokratično urejeno skupino Coldplay sestavljajo še Guy Berryman, Jonny Buckland in Will Champion. Konec učnih lekcij za bralca, a ne konec le-teh s strani ene najbolj priljubljene ali osovražene komercialne skupine 21. stoletja.
Po treh letih je 24. oktobra 2011 na police glasbenih trgovin prišel peti studijski album Mylo Xyloto. Ne se pretirano ubadati s pomenom besedne zveze, ker je ta nima. V različnih intervjujih, kot tudi na izvajalčevi internetni strani (trenutno posvečeni izključno zadnjemu izdelku), kjer med drugim ponujajo funkcijo ‘Orakelj’ (enaka funkcija kot pri starih Rimljanih), zvemo le, da je ime spontano prišlo med kandidate za naslov albuma in po dveh letih (najverjenteje zaradi neobstoja povezave do česarkoli) v tej tekmi zmagalo. My-lo(w)-zy-letoe (izgovarjava) je sicer konceptualni album o dveh zaljubljencih s srečnim koncem, h kateremu v obliki miselnega vzorca spadajo pojmi ljubezen, odvisnost, pisani ameriški grafiti (paradni konj vizualne umetniške podobe albuma), protinacistično gibanje münchenskih študentov Bela roža (povezava ni popolnoma jasna), kritikom ljuba ameriška televizijska serija The Wire in britanski vsestranski glasbenik Brian Eno, ki je že dva albuma intelektualni in duhovni mecen. Njegovo delo so v večini sicer ponovno prevzeli že znani producenti Markus Dravs, Daniel Green in Rik Simpson.
In v čem je učna lekcija, ki nam jo kar v 83.000 digitalnih izvodih prodan album in to v prvem tednu izdaje, poskuša naložiti? Da alternativni pop živi in se njegove meje raztezajo. Seveda so to pokazali že drugi izvajalci. A kdo bi si mislil, da na album, poln prijetnih coldplajskih melodij, ki jih popestrijo klaviaturski elektro vložki tipa osemdesetih, spada tudi duet s ženskim glasom. In če te dni niste prebirali medijev, dam le nekaj sekund, da pomislite na žensko ime popularne glasbene industrije, ki prihaja iz Barbadosa. V morebiti novem radijskem hitu je Princess of China nihče drug kot Rihanna z nekoliko manj volančkastim vokalom. Štiriinštirideset minut trajajoč album razkrije še nekaj sposojanja od drugih, česar se ne skriva: zgoraj omenjena pesem ki posega na r&b področje ima sample pesmi Takk od Sigur Rosa. Ritmo de la Noche so uvodni ritmi mladostniškega in optimističnega prvega singla plošče Every Teardrop is a Waterfall, zadnja nič kaj vpadljiva pesem Up with the Birds pa sposoja od Brian Mayja in Leonarda Cohena. Septembra izdan drugi sing Paradise ponuja zmes orkestralnega (vpliv Ena), je uspavanka z zborovskim refrenom ki spremlja Martinov falsetto. Slednjega je manj kot v starejšem materialu, morebiti pa pevec bolj zaupa svojemu vokalu (pop ljubezenska Us Against the World in akustična U.F.O). Coldplay se poleg spogledovanja z r&bjem v pesmi o razhodu Up in Flames nagibajo tudi k indie popu v še najbolj energični Hurts like Heaven in bolj jezni Major Minus. Za občasne počitke med vsem optimizmom in popom pa poskrbijo instrumentalne minutne pesmi.
Glede na prodajo in odziv v medijih ter elektronskih socialnih omrežjih je morebiti še največja lekcija kar ta, ki so si jo fantje dali sami. Ostati v pop vodah, jih tu in tam malce začiniti ter prepevati preprosta po večini optimistična besedila. Več kot očitno to večina poslušalcev želi. In za koga ustvarjati glasbo, če ne zase in za oboževalce.

Povezani članki:

Značke: