Transcendentalna post-igra

Transcendentalna post-igra

Transcendentalna post-igra

Ljubljana / Gromka
20. 10. 2011
Vstopnina: 5 €

Valda je scal. Oziroma, ko bi le samo scal, ne, še snežil je. Večino časa kar oboje hkrati. Sneževal je, evo vam Toporišiča v akciji, in bilo je mraz in mokro in sivo in vse to valda takrat, ko je bil v Gromki Transcendental Brainfukk, v okviru katerega so nastopali eni meni neznani, eni meni ljubi in eni meni v-živo-še-ne-videni, vsi pa domače gore listi. Hočeš nočeš je bilo torej treba zlesti iz domačega brloga in se prešetati čez metropolo po odmerek hrupne žagovine. Resnici na ljubo in Ljubo na resnici je treba priznati, da je bilo moreče vreme definitivno primerno za težaško večerno muziciranje, ampak, jebemti, ne maram, da mi toksični dež redči pivo že itak betežnega okusa. Pa dobro, kljub očitno sladkemu značaju nisem iz cukra, tako da sem se korajžno, a mrščeče, prebil mimo luž, povodenj in stoičnih tabornikov tam pri bivši borzi. Špil se je glede na napovedano po stari metelkovski navadi seveda začel s konkretno zamudo ure in pol, tako da smo se za dodano vrednost lahko še malo gužvali tam na tisti Gromkini kvazi-verandi, jamrali, kako da ne bomo preživeli te zime, če bo še kaj hladneje, in pljuckali pivca. So bila vsaj le-ta konstantno hladna, za razliko od čorb, ki se v poletni sopari zvarijo v piksnah.

Okoli pol enajste so na oder končno stopili prvi, tolminski Mothermound, samooklicani doom’n’rollerji, ki niso kaj bistveno dvignili nizkih temperatur. Vlivanje pretežno starošolskih metalskih prijemov na rock osnovo devetdesetih je že zavoljo nostalgičnosti, če ne drugega, na trenutke delovalo čisto neškodljivo poslušljivo, vendar je v splošnem izpadlo dokaj prežvečeno in vsekakor ne transcendentalno mozeg-fukkajoče. Situacije ni rešilo niti frontmanovo zarodkasto pobrcavanje v nevidno maternično opno (beri: zrak), ki je ob statičnosti preostalih članov le še pridobilo na absurdnosti.

Zatem so na oder prilomastili The Canyon Observer, predstavljajoči svoj kot-ribe-v-ribarnici-ob-pol-šestih-zjutraj sveži EP z nemogoče dolgim naslovom, ki ga na tem mestu ne bom zapisal, ker vam bom raje še bolj na dolgo razložil, da ga ne bom zapisal. Tako. Se pa navezuje na morje in neko ženšče, zato je primerjava z ribami trojno na mestu. Ba-dum ba-da-bing. Peterica je brez milosti prevzela Gromko s svojim mastnim post-metal sludgeom, ki je gradil sam na sebi ter iz trenutka v trenutek postajal težji in zajetnejši, dokler se ni nekje v višjih plasteh atmosfere prelomil kot val in pod seboj zalil dvorano. In potem začel spet graditi nazaj v višave. Tekom svojega kratkega obstoja je zasedba izpilila tudi svojo odrsko prezenco in ne deluje več tako sramežljivo kot v nekaterih zgodnejših nastopih, na čelu z bosopetim vokalistom, ki je ob odličnem dokazovanju, da so glasilke kot inštrument prvotno namenjene proizvajanju zvoka, ne pa nujno tudi besed, omamljeno zviral nad, med in pod občinstvom. Pristno in nadvšečno, kar je potrdila tudi množica prisotnih, ki je, po bežnem ošvrku levo-desno sodeč, v tem delu večera štela največ pozibavajočih se betic.

Zadnje po vrsti pa je oder Gromke gostil Y, tričlansko instrumentalno zasedbo, ki je s svojim kovinsko navdahnjenim post-eksperimentom pozni uri primerno izrisovala sanjaški ambient, a so se sčasoma pokazale omejitve klasične postavitve kitara-bas-bobni, ki je po sonični destrukciji TCO delovala bledo, nemara celo šibko. Kot zven vpijočega v opustošenju, ki ga je za sabo pustil tajfun – glasno, neprimerljivo in vsake toliko brez repa in glave. Zasedba v kratkem sicer izdaja svoj prvenec, ki ga zagotovo velja vsaj pošnjofati in videti, ali v povsem lastnem teritoriju stoji bolj suvereno. Do takrat naj obvelja, da so bili v četrtek možgani sicer potešeni, a bi bili z užitkom lahko še parkrat ornk nabrisani.

Je pa vmes vsaj nehalo scat.

Daniel Sheppard

Povezani članki: