Spolirani, (pre?)sladki Hurts v Zagrebu

hurts (12)

Zagreb / Boćarski dom
23. 11. 2011

Dobro leto je naokoli, ko je na prodajne police prispel album Happiness. Še pred tem je završalo naokoli, ko se je na youtube strani pojavil video spot za komad Wonderful Life. Amaterski posnetek, minimalističen pristop, preprosta melodija, besedilo, ki govori o dveh ekstremih (na eni strani misel na smrt, na drugi strani misel na ljubezen), čisti vokal – synthpop v vsej svoji kompleksni sterilni preprostosti … Ljudje so zastrigli z ušesi in hoteli več. Pojavili so se še komadi Better Than Love, Stay, Blood, Tears & Gold in Illuminated. Vsi so doživeli svoje vizualne prikaze, ki so bili podpisani s preprosto, stilsko in sofisticirano estetiko. Nato je prišlo na vrsto čakanje na datum in kraj nastopa. Čeravno se je šepetalo o nastopu v Sloveniji, smo dobili datum na Hrvaškem; sicer pod slovensko taktirko, a znova so sosedi zmagali. Seveda se je takoj pojavilo vprašanje, zakaj tam, če pa tudi Slovenci čakamo na njih. A vendar, organizacija koncertov je čedalje večje tveganje in v iskanju preverjene formule je Hrvaška varnejša opcija. Datum je bil, zraven pa so bili napovedani še hrvaška pop, synth, plesna dvojica Nipplepeople, kateri se poleg glasbe zapišejo v spomin tudi z naglavnimi mrežami, in britanski indie band The Theartbreaks, katera androgenost pevca pritegne pogled, pritegnili pa niso le s tem, bili so tudi zanimiva glasbena popestritev.

Setlista Hurtsov je bila dokaj jasna, kajti enako preigravata tudi drugje, v pomoč jima je bil ženski godalni kvartet ter kitara, synth in bobni (ter seveda Theo na mikrofonu in Adam, ki se je sprehajal med klavirjem in kitaro). Za zapolnitev prostora sta poskrbeli tudi mični dekleti, ki sta vizualno podpirali zvočni performans. Malenkost teatralno, mogoče pretirano, a vseeno sta pripomogli k razgibanosti in razrezale resno, morebiti na trenutke malenkostno stoično, odmaknjeno podobo glavne dvojice. A ta odmaknjenost se je vseeno borila z občasnimi poskoki, trzanjem in brcanjem pevca – v hkratnem lovljenju resnobne elegance. Zagotovo lahko rečemo, da fanta vadita  profesionalnost, četudi vizualni performans meji na osladnost, ga vonj po minimalizmu vseeno prekaša in ne naredi presladkega. Metanje vrtnic, marsikje bi bilo to dejanje over the top, a vendar ni bilo tako. Če gledamo video spote, zaznamo bele vrtnice, ki se  tiho prikradejo v prizore. Fanta nista narejena, še vedno čutiš tisto pristno veselje in začudenost nad odzivom publike, ki je bilo seveda pričakovano, kajti prve vrste so okupirale mlade deklice, ki so zagotovo odšle domov z bolečimi grli. Ostali pa smo dobili dozo visoko piskajoč glaskov, ki so zarezali v naše bobniče. Ni kaj, dečka sta lepa, uglajena (kar vidim ju, kako pomagata babicam čez cesto) in pojeta o ljubezni. Preverjena formula za drhtenje ženskih src. Tako smo se skupno sprehodili skozi album, dodala sta še ostale komade, npr. Confide in Me (Kylie Minogue), premor, plesni intermezzo in en povratek, z enim komadom na oder. Koncert je zvenel kot z albuma, malenkost surovosti pa je vseeno prinesel live nastop, malenkost. In če se je komu porajalo vprašanje, če ima Theo v živo enkraten glas, lahko temu samo pritrdim, občasno šibkost vokala pa bi lahko pripisali tudi samemu ozvočenju, kajti občasno se je izgubil v glasnosti inštrumentov (narediti absolutno perfektno ozvočenje v takšni dvorani že skoraj meji na utopijo). Manjkale niso niti zahvale, ki so glasovno spominjale na Elvisa Presleya – globok »Thank you very much«, a brez pačenja. Simpatično, nagajivo, upajmo, da iz srca.

Črta pod koncert. Večina ljudi je bila zadovoljenih, peščica je tarnala nad kratkim nastopom (dobro uro, a drugega nekako le po enem albumu tudi ne moreš pričakovati), nad osladnostjo (vrtnice, ljubezenska bol, pošiljanje poljubčkov v publiko hitro dvigne krvni sladkor) ali nad slabo dvorano (igrati v nekaki socialistični bowling dvorani je izziv), a Hurts sta ga izpeljala profesionalno. Sedaj pa čakanje na nov album, ki zna dvojico povesti še višje ali pa ju postaviti na realna tla. Ter seveda čakanje na naslednji koncert, za katerega upamo, da bo časovno podvojen.

Tekst in foto: Branka Resnik

Fotogalerija:

Povezani članki:

Značke: