Revolucija 2.0 v Kinu Šiška

It's Everyone Else

It’s Everyone Else

Ljubljana / Kino Šiška
7. 10. 2011

Zadnje čase svet pretresa revolucionarno vrenje; od revolucij Bližnjega vzhoda preko španskega gibanja Indignidos (jezni) pa vse do najnovejšega izbruha v samem osrčju neoliberalnega Imperija. Vsa ta gibanja poleg upora proti finančni diktaturi neoliberalistov druži tudi uporaba sodobnih komunikacijskih kanalov (Facebook, Twiter, itd.), zato so jih poimenovali tudi revolucija 2.0. Podobna angažiranost je vpisana v DNA tudi pri Atari Teenage Riot, ki poustvarjajo angažirani glasbo s pomočjo semplov, sintentizatorjev in sekvencerjev v zvočni hrup, ki so ga sami poimenovali digitalni hardcore, hardcore 21. stoletja. Po desetletnem premoru so izdali novo ploščo in se odpravili na svetovno turnejo ravno v najbolj revolucionarnem času po letu 1968. Več kot dovolj razlogov torej, da je bila udeležba na njihovem ljubljanskem koncertu obvezna.

Kot predskupina je nastopil slovenski žensko-moški duet It`s Everyone Else, ki sta navdušila že na lanskem Klubskem maratonu Radia Študent. Opremljena z dvema sintentizatorjema in kopico efektov, sta nam pričarala svojo vizijo elektronske glasbe. Namesto klasičnih elektro poskočnic na eni in synth-popa na drugi strani, je bil njun zvok bliže alternativnemu roku in ponekod celo že tršim metalskim ter drugim dratarskim žanrom. Slednje je nakazoval tudi močan in brutalni kričavi vokal pevke, katerega je vlekla iz svojih pet. Občasno je glas prispeval tudi moški del dvojca, ki pa je v klasičnem hardcore kričanju zaostajal za ženskim. Energično igranje sta nadgrajevala z obilico čupanja in občasnimi skoki med publiko. Tako je v zanosu katarzičnega izbruha neke skladbe po oder skočil tudi fant in pri tem podrl svoj klaviaturski set. Hardcore!

Pred glavno atrakcijo se je Katedrala dodobra napolnila in zatemnitev odra je naznanila pričetek avdiovizualne manifestacije. Iz zvočnikov je udaril brutalni in glasni tehno ritem, ki se mu je pridružil stroboskopski napad na obiskovalčeve oči; ta bi epileptike zagotovo poslal na enosmerno pot v pekel. Tak uvod je služil pripravi na sam nastop, hkrati pa je ponazoril kaotičnost in apokaliptičnost umirajočega Imperija, glavne tematike njihove lirike. Po tem uvodu je na oder kočno priletel Atari Teenage Riot v najnovejši inkarnaciji tria: vodje Aleca Empira, pevke Nic Endo in najnovejšega člana MC CX Kidtronika. Vsak od njih je bil zadolžen za različne vokalne interpretacije besedil in podajanje glasbe z mešanjem semplov. Osnova je bil trd tehno ritem, ki je občasno zaplaval v malce bolj umirjeno ritmiko, Kidtronik pa je prikazal tudi nekaj skrečerskega znanja. Brutalni ritem in posemplane kitare so dale elektronskim skladbam metalski rob; tako je npr. njihova skladba Into the Death vsaj v refrenu zadišala po slayerski Angel of Death.

Skupina je vseskozi strmela po razbijanju zidu med njo in publiko s pogostim nagovarjanjem k skandiranju ime skupine in Aleca, podajanju mikrofona publiki, skoki posameznih članov med publiko in spodbujanjem k še večjemu norenju. Vsi ti prijemi so delovali na dveh nivojih; skupaj z glasbenim napadom brez premora so pomagali držati publiko na visokih obratih rajanja, hkrati pa so pripomogli k občutku povezanosti benda in publike v borbi za skupne cilje. Vse v stilu krilatice „People united will never be defeated !“. Regularen nastop so zaključili z intenzivnim elektronskim hrupnim dronom, pri katerem je Alec zasoliral na efekt, ki je bil pritrjen na leseno ploščo v obliki kitare z napisom Atari.

V bisu je sledil malce daljši nagovor glavnega ideologa skupine Aleca, v katerem nam je razložil, da so svojo ameriško turnejo začeli ravno s pričetkom zasedbe Wall Streeta s strani gibanja „Zasedimo Wall Street“. Poudaril je pomembnost tega gibanja in nas nagovoril k naši podpori njim, obregnil pa se je tudi ob brutalno policijsko zatretje, ki pa je le še podžgalo protestnike in povečalo podporo gibanju. Na koncu se je pritožil nad poizkusi vladnega nadzorovanja interneta in naglasil neomejenega dostopa do spletišča kot osnovne pravice državljanov Sveta. Vse te teme so bile tudi osnovna tematika njihovega nastopa, tako so npr. z pogosto uporabo sirene na megafonu opozarjali na policijsko nasilje, Alec pa je nosil tudi majico, na kateri je bil napis „Držite stran vašo vlado od vašega interneta“. Po tem daljšem nagovoru nam se je še enkrat zahvalil za udeležbo, potem pa so z dvema udarnima skladbama ubili še tisto trohnico energije, ki jo je še posredovala publika. Za piko na i so pri zadnji skladbi povabili še publiko na oder, ki se je seveda z veseljem odzvala na povabilo in skupaj z bendom odskakala zadnjih nekaj taktov zadnje skladbe.

Obe skupni sta, ob zelo dobrem zvoku, ponudili intenziven in odličen nastop. Angažiranost in družbena kritičnost sta postali vse preredki v aktualni glasbeni ponudbi, njuna odsotnost pa v nebo vpijoča v aktualnem družbenopolitičnemu svetu. Za ta kratek večer smo zopet bili priča vsaj iluziji borbe za upanje v boljši svet in zabijanju žebljev v krsto neživljenjskega neoliberalizma. Hasta la victoria siempre!

Tekst: Tit Slatinšek
Foto: Jurij Bizjak

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.