Melvins z nenavadnim gnojilom na obisku Cvetličarne

melvins (1)

Ljubljana/Cvetličarna

11. 10. 2011

Vstopnina: 19/24 €

Melvins kažejo številne obraze. Od banda, ki se je skozi svojo zgodovino tolikokrat preobrazil, izdal 20 studijskih albumov, vplival na toliko različnih sfer in preživel do danes, kaj drugega tudi ni za pričakovati.

Solidno ozvočena Cvetličarna jih je ravno tako pričakovala v obliki, ki ni jasno opredeljiva. Jasno je predvsem, da so nastopi zasedbe načrtovani in okrancljani s konceptualizacijo. Toda kaj nam to pove? Ta konceptualizacija nima lahko opredeljive ideje ali oblike. Torej ne gre za rokenrol žur. Gre za podajanje prvenstveno muzikaličnega užitka, stonerske mistike, avantgardnega performansa? Morda vse to, vendar prepleteno in zabrisano.

Na začetku koncerta je bilo nejasno, na kaj točno naj bi se usmerila pozornost. Na marsovca Buzza, njegovo zviranje in pozo norega genija v povezavi z ritem sekcijo neubrano udrihanje po kitari ali morda na dvojno dozo bobnarskega seta in ritem sekcijo, ki se plazi v klasični stonersko-sludgerski maniri z zadrževano agresijo, ki pa nato skozi udari drugje, skozi virtuoznosti in visoko zvočno napetost. S potekom koncerta je postajalo jasno, da je vse skupaj najbolje porazdeliti in se prepustiti razvoju dogodkov.

Melvins pač niso zasedba, ki bi držala visok žurerski nivo, kot bi si morda lahko mislili, glede na to, da so pripomogli k osnovanju grungerske zapuščine (in jo preživeli), obenem pa niso v prezenci popolnoma statičen band. S tega vidika oddajajo določeno energijo progresivnih rock bandov, ki se povezuje tudi s tokom glasbe. Bobnarske strukture, ki so svojo kompleksnost razvijale kontinuirano, so lovile ravnotežje med sludgersko usmerjenimi kitarskimi oblikami, ki pa so v dinamiki razmerij med solažami in power akordi izpadle najmanj raznovrstno, ne da bi pri tem niso izgubljale osmišljenosti. Od rahlo mutiranih klasičnih straight rock komadov, do kompleksnejših medžanrskih psihadelij, zapečatenih z značilno estetiko srednjetempaških oblik in nizkih tonov kitarske podlage, istočasno pa s sončnimi odtenki nadrobljenega ritma, je bila prehojena precejšnja pot. Ta je koga tudi utrudila in se poigrala z njegovo pozornostjo.

Čeprav se je koncert trgal in sestavljal, mu ni mogoče očitati necelovitosti, ki so jo skozi svoje delovanje in odnos zgradili Melvinsi. Nekateri novinci na koncertnih Melvinsih smo morda pričakovali nekaj drugega, bolj klasično rockovskega – vendar smo za ceno tega dobili nekaj drugačnega, skrivnostnega in večplastnega. Bilo je prav dobro.

Tekst: MS

Foto: Jurij Bizjak

Fotogalerija:

Povezani članki:

Značke: