Elliot Sharp z Electric Willie v Klubu CD

eliot_sharp (1)

Ljubljana / CD / Klub CD
25. 10. 2011

Za takšen kaliber glasbene institucije, kakršna je v zadnjih desetletjih postal multiinštrumentalist Elliot Sharp, je težko postavljati splošne trditve. A vendar se zdi, da njegovi koncertni nastopi ter plošče skoraj po pravilu bolj ali manj eksplicitno aludirajo na blues izhodišča. Ko predeluje pianista Theloniusa Monka ali ko ga ruži in ruši z bendom Carbon, vedno vsaj malo govori o parih rifovskih standardih, o ritmiki, lestvicah ali impro logiki bluesa; paradigmatičen se zdi njegov solo nastop na Cerkljanskem festivalu pred nekaj leti, ko je razgrajal glasbene figure, jih izločil iz konteksta in melodično razrahljal in tako eksplicitno predočal gradnike glasbenega jezika. In špilal blues.

S projektom Terraplane se je zadeve lotil iz druge strani; taisto muziko je cepil na soul, pa tudi podložil z redno dozo odklonov, in nemara predvsem zahvaljujoč fenomenalnemu vokalistu Ericu Mingusu so Terraplane smooth, in njegov žameten vokal zgladi tudi Sharpove kompozicijske in impro eskapade. Nekaj podobnega bi človek lahko pričakoval pri projektu Electric Willie, ki ga je v torek predstavljal v Klubu CD; na plošči je vokalist spet Mingus, zraven je še vokalistka, pa kar trije kitaristi in od ploščka bi človek pričakoval razpljotko… ki pa se kar ne zgodi. Plošča je namesto tega sorazmerno dobesedna reprodukcija skladb legendarnega blues skladatelja, pisca, basista (in še kaj) Willieja Dixona. Zvočna slika je je sicer precej gostejša od izvirnikov, impro bluesrock odvodi so drznejši, Sharpova nenavadna tehnika je vedno sonični užitek, Mingus pa tako ali tako težko useka mimo. Tudi kitarist Henry Kaiser se čisto smelo drži konvencij in ne zahaja v predrzne eksploracije kitarskega zvoka. Plošča pač meri na drug efekt kot običajna Sharpova udejstvovanja; na čistokrven blues.

Kam bo meril koncertni nastop, ni bilo čisto jasno – zasedba je skoraj povsem predrugačena, in poleg manjše kitarske sekcije sta manjkala še oba vokalista oz. je bil na vokalu napovedan Ladel MC Linn. Pa se je kar kmalu začelo kazati, da se prav daleč ne bo odpravljalo. Bend je prvih nekaj komadov odigral prav nič subverzivno, četudi s še vedno mojstrsko inštrumentacijo. Na vokalu je bil bolj prisoten Sharp in nemara je bil tu še najbolj igriv, pa tudi najbolj odvečen. Slabo ozvočen oz. zelo težko razumljiv, povožen s kitaro in ritem sekcijo je skozi različne vokalne registre podajal slutnjo blues pevca, in na trenutke mejil na parodijo. Zanimive vokalne konstrukcije in nastavki, pa njegovo grleno brundanje, so se kar fino integrirali in učinkovali. A tisti bolj sredinski pevski vložki so bili brez karakterja in kot last minute obliž čez manjkajočega vokalista. Nič posebej učinkovitejši ni bil MC Linn; boljša dikcija in všečnejša barva glasu nista dosti pomagali ob odsotni interpretaciji. Senca Mingusa (in njegove odrske prezence) je metala senco čez vokalno komponento, nemara celo tistim, ki ne poznajo niti njega niti plošče.

A k sreči se tu zgodba ne zaključuje; še vedno je tu blues energija, pa electric dixonland kitare in Sharpov genijalen občutek za impro intervencije. Čez čas, proti koncu prvega dela in predvsem v drugem se je vendarle začelo vse bolj razkrajati komade, in skupaj z MC Linovimi straight ahead in tehnično (čisto malo postavljaškimi) suverenimi kitarskimi blues rock divjanji je bilo čutiti vse več Sharpove avtorske izraznosti. Permutiranje lestvic, ki vseeno spominjajo nase, in solaže, ki poznanim riffom postavijo invertno ogledalo, so ponudile več ko zadostno mero glasbene refleksije. Koncept je bil kar jasen; Sharp je evidentno užival, nekaj manj zamaknjena in neprimerno bolj sproščena odrska prezenca je kazala, da gre tu za željo špilati blues po propisih. Ob vsej njegovem siceršnjem razgrajanju kar razumljivo.

Tja do končnega bisa z Little red roosterjem je vsaj avtor teksta že dodobra sprejel idejo, s katero je zagrozil Sharp že koj na začetku: »it’s gonna be Willie Dixon all the way«. Četudi je bilo prav fino, pa bi morda tale nastop precej bolje funkcioniral v kakšni Menzi ali čem sličnem; s stoječo in pozibavajočo se publiko, pa morda s pločevinko piva in kako vmesno debato. V vsakem primeru bi se dalo, kaj hočeš, s kakim drugim projektom ali pa vsaj kontekstom, Sharpa neprimerno bolje užiti.

Tekst: Anže Zorman
Foto: Gvido Gruden

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.