Ekspozitura osemdesetih – Jean Michel Jarre v Zagrebu

SAMSUNG

Zagreb / Arena
11. 10. 2011

Kolikor vem, je mali Francoz davnega leta 2008, ko je Ljubljano obiskal ob častitljivi tridesetletnici svojega prav gotovo najbolj znanega albuma Oxygene, obljubil, da se prej ko slej zopet poda v naše kraje in nam zaigra še kaj drugega kot umetnino, ki ga je izstrelila med velikane – ne le elektronske godbe, ampak glasbe in z njo povezanega spektakla nasploh. Prav gotovo je že takrat vedel, kaj ga čaka – že naslednje leto je pričel svetovno turnejo, ki je letos prešla že v peti del, z njo pa je prekolesaril Evropo po dolgem in počez, bojda pa naj bi jo še malce raztegnil ter drugo leto obšel še Južno Ameriko. Preseneča me zgolj to, da tridesetletnice svojih dveh koncertov na Kitajskem ne bo preživel med komunisti, ampak v Skandinaviji. Pa dobro, bo še dovolj priložnosti za to, ko rumenokožci zavladajo svetu.

Malo manj me preseneča dejstvo, da se Jean ni ustavil v Ljubljani, ampak je za vmesno postajo med Beogradom in Kijevim izbral Zagreb, ki vse bolj postaja severno-balkansko središče koncertnega dogajanja, medtem ko naše Stožice samevajo in se ponašajo zgolj z lokalnimi asi in dalmatinskimi klapami in ne bi upal preveč staviti na to, da bo Elton John res postavil svoj klavir na slovensko grudo. Kakorkoli že, obisk mojstra elektrificiranih črno-belih tipk in gumbov na analognih sintetizatorjih zvoka je bil za moj okus zadosten razlog, da se letos že četrtič podam v Zagreb med brate Hrvate in tokrat za spremembo se nisem valjal po klubih, o ne, tokrat sem parkirni prostor lovil pred samo Areno in se čudil, čemu je celotno parkirišče zaprto in moramo prišleki loviti svoje mesto po bližnjih parkiriščih. Veliko bolj kot to me je razveselil pogled na oder, ki je bil za razliko od dandanašnjih elektrončkarjev, ki na oder prikorakajo vsak s svojim Macom pod pazduho, videti blazno retro. Vsa roba, ki jo Jean očitno nabira že od sedemdesetih let naprej, da jasno vedeti, da se je Jarre z modnimi trendi skregal že v osemdesetih in da bomo priče časovnemu preskoku v zlata osemdeseta, ki kar nočejo in nočejo miniti.

Po pričakovanjih je dobršen del prve ure koncerta minil v znamenju albumov Qxygene, Equinox in Magnetic Fields, torej svete trojice njegove ustvarjalne poti, in čeprav se je sprva zdelo, da zvok Arene ne bo v celoti kos impresionistični kulisi, je zvočnim tehnikom kmalu uspelo odkriti pravo formulo in zvok izpod prstov četverice na odru se je iz zvočnikov gladko prelival v ušesa poslušalstva, z vsemi svojimi filigranskimi okraski, ki jih premore njegova godba. Lepo je bilo videti, da Jarre ni podlegel kakšnemu posebnemu posodabljanju svojih klasik v tečno preobleke in da je njegova glasba v dobršni meri še vedno odigrana v živo, četudi se pri elektroniki to sliši zelo nenavadno in malce bogokletno, a četverica na odru se je v dobrih dveh urah pošteno nagarala. Še posebej Jarre, ki je, ko ravno ni tekal od enega sintetizatorja do drugega, ali po Satrianijevsko poziral sredi odra z enim od keytarov, ali igral na lasersko harfo, ali izvabljal zvoke iz teremina, ali tolkel po elektronski činelah, še malce poskakal po robu odra, spodbujal prisotno občinstvo in se, oh, kako nenavadno, iz vsega srca zahvaljeval publiki in ji zagotavljal, da je sploh najboljša, kar jih je kdajkoli videl. Jarre je pač mojster spektakla – že s tem, ko se je na začetku koncerta iz zadnjega dela dvorane med publiko sprehodil na oder, je vzdignil poslušalstvo na noge ter ga potem samo še bolj in bolj privijal vse do konca, ko so bili stoli, postavljeni v parterju, čisto odveč. Jarrovi koncerti so pač pop koncerti in to niti ne skriva. Njegov nastop je bil lahkoten, kot da se še vedno zgolj poigrava z vsemi prisotnimi tipkami in kot da mu nič zares ni sveto, čeprav je jasno, da prav ničesar ne prepušča naključju in da tudi Variation 3, ki je bil z mojstrskim poigravanjem in nekakšnim nadzorovanim kaosom in kjer smo lahko na ozadju opazovali sliko s kamer, ki so bile najverjetneje nameščene na njegovih očalih (po mojem mnenju vrh celotnega koncerta), ni bil kakšna trenutna improvizacija, ampak zelo dobro naštudiran komad z nekaj malega trenutnega navdiha.

Seveda so vizualizacije, ki so bile skozi celoten nastop projicirane na ozadje odra, vtis spektakla še dodatno okrepile in z glasbo tvorile nekakšno celoto, kjer je bilo težko ločiti, kaj je čemu podrejeno – slika zvoku ali morda celo obratno. Čeprav Jarre v svojih izjavah da vedeti, da zvok ni le kulisa sliki, je bilo poigravanje, še posebej z laserskimi projekcijami sredi dvorane, tu in tam že na meji, kjer slika že počasi prevladuje nad zvokom in se je le ta včasih že izmaknil polju pozornosti, ter morda tako dobil tudi možnost, da zvočne impresije delujejo tudi podzavestno, le da so bili takšni umiki bolj stvar trenutne fascinacije nad videnim in niso trajali dlje časa. To hojo po robu Jarre dobro nadzoruje in ne dopušča, da bi se tehtnica prevesila na vizualno plat, vizualizacije so bolj koncept, ki stoji za glasbo: na primer zemeljska krogla, ki prav po Kubrickovsko drsi po platnu med Oxygene ali stilizirane človeške figure z daljnogledi med Equinox.

Čeprav se zdi, da Jarre bolj kot na glasbenem razvoju sloni na starih dosežkih, se tudi dva ali trije komadi z novejših albumov prav lepo vpletejo v koncept; a dejstvo je, da je bil njegov koncert v Zagrebu izlet v zlata osemdeseta, ko je bila večina poslušalstva še v poznih otroških ali zgodnjih najstniških letih in je bila godba izpod njegovih prstov pravzaprav odkrivanje nekega novega sveta. To je še dandanes, le da smo na koncertu odkrivali svet zvokov in podob, ki smo jih v precejšnji meri izgubili. A tudi pozabljeni svet se da na novo odkrivati s čisto novimi občutki in prav gotovo nas je bilo veliko takšnih, ki smo Jarra videli prvič in ga doživljali kot nekaj svežega. Čisti užitek.

Tekst in foto: Uš

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.