Čista jajca v Kinu Šiška

Zmelkoow_221011_02

Ljubljana / Kino Šiška
20. 10. 2011

V Kinu Šiška so to soboto nastopili Zmelkoow s predskupino Walter Flego. Vse pa je dopolnjeval prijeten ambient Šiške, ki je tokrat nudil tudi nekaj moderne umetnosti (med drugim fotografije penisa s spermo). Tako smo publika vseh starosti (da, tudi osnovnošolski otroci) lahko uživali v njej. Pa pustimo prva jajca, ki sem jih videl na tem koncertu ob strani in se osredotočimo na glasbo. Napovedan je bil drugačen koncert, kot smo jih od Zmelkoow vajeni. Tokrat naj bi bil fokus na njihovem zadnjem albumu (Čista jajca?). Tako so se v skupini odločili, da bodo v prvi vrsti predstavili tega in nekaj priredb, ki so jih izdali na ličnem cedejčku (Zlata ribica). Vse je bilo možno kupiti po ugodni ceni na stojnici od zelo prikupnih prodajalk.

Dogajanje se je začelo s predskupino Walter Flego. Skupina naj bi bila kvartet, a sem videl na odru le tri. Domnevam, da je bil skrit Marko Vivoda, ki pa se je kazal s svojim delom na platnu. Primorski fantje so dejavni na področju elektronske glasbe. Zakaj ravno ta vrsta glasbe kot predskupina za Zmelkoow, mi še zdaj ni jasno. Naj bo, kot je bilo, tam so bili in mi smo jih poslušali. Večina njihove glasbe gradi na preprostem elektronskem zvoku, ki se počasi stopnjuje v energičen trans. Tako se glasba lahko začne z globokimi vibracijami, ki prijetno masirajo telo. Za tem bo prehod postopen, in preden se prav zaveste, je glasba dvakrat hitrejša in udarna. Fantje so tudi spretni s prostorskim umeščanjem zvoka. Tako smo pri enem komadu čutili zvok z vseh strani in dobili občutek, kot da bi bili v podzemni jami. Nadvse prijetno je bilo opazovati lucidne projekcije med koncertom. Preprosta igra z oljnimi kapljicami na vodi ali pa mokro folijo pričara posebno vzdušje, ki verjetno še najbolj spominja na lsd trip. Pri dveh pesmih so res navdušili publiko in izzvali aplavz. Glasbeno podporo elektronskemu delu je dajal keyboard, kitara, bas, boben in ena činelca. Slednja je meni izpadla bolj za okras, saj je njen doprinos k glasbi večino časa bil majhen in slabo slišen. Igranje jje bilo minimalistično. Brenk na par strun in to je to. Nekajkrat se je je razvil prav poslušen rif. Redki in večinoma težko zaznavni so bili vokali, s svetlo izjemo ene pesmi. Kar smo slišali, ni bilo petje v klasičnem stilu, ampak jasen izraz nekega globokega sporočila. Nisem vsega popolnoma razločno slišal, ampak, kar sem ujel, mi je zvenelo kot generično free-your-mind sporočilo. Sam gledam na Walter Flego kot glasbeno-vizualno izkušnjo, ki se jo splača doživljati pod močnim vplivom opojnih substanc. Ne vem, kdo je stal za tonskim odrom in kako je doživljal zadevo, ampak koncert je zame bil odločno preglasen.

Ob desetih se je zbrala večina publike in pričakovali smo nastop Zmelkoow. Začelo se je z dvemi dekleti, ki sta razgalili velike okrogle zadeve pod plahtami. To je bila scenografija koncerta, dve veliki jajci iz stiropora in dve luštni punci s sombreroji, ki sta jih čistili in med koncertom kazali svoje obline. Vse, kar je nosil moški del skupine, so bile majice, kravate in barvno spodnje perilo. Mogoče bi lahko naredili kaj več. Npr. iz jajc bi se lahko kaj izvalilo ali skočilo ven. Par pesmi je tudi imelo animacijo risanja slike v ms-paintu, ki je izpadlo v redu.

Začeli so s pesmijo Napačen planet in nadaljevali z drugim delom plažne reportaže (Rumeni zaliv). Na začetku jih je bilo še kar mučno poslušati, saj zvok ni bil še čisto dobro nastavljen, ampak se je pri tretjem komadu popravilo. Pri pesmi In rod gre dalje se jim je tudi pridružil Borut Činč na hammondih. Njegov prispevek je bil toplo sprejet, kot tudi doprinos Katje Panger na violončelu in Gabra Radojeviča na kitari v poznejših pesmih. Izjemo pri gostih na odru je tvoril Primož Sukič (Walter Flego), ki je za trenutek tako (raz)očaral publiko, da je dvorana tiho obstala. Čeprav je igral na banjoju ter električni in akustični kitari, je bilo to igranje dokaj v ozadju in se je izgubilo v pesmi.

Ženski del skupine je tokrat tudi imel priložnost pokazati pevsko znanje. Vse tri so dobile priložnost prevzeti oder in so s petjem navdušile. Nuša se je prav tako predstavila kot beatboxerka in za to požela velik aplavz. Goga Sedmak, se je ta večer pri vseh komadih izkazal z odličnim obvladovanjem kitare (Bigass) in vsem dobro znanim vokalom. Od novejših pesmi je bilo opaziti, da se bodo prijele Izidor, In rod gre dalje ter Zlata ribica. Manj je navdušila Avtoštoparka. Nekje na sredi koncerta so tudi zapeli pesem Srečko in povabili iz publike dva srečkota, ki sta prišla na oder ter si zlomila na glavi jajca (eden surovo, drugi kuhano). Za nagrado pa dobila polne vrečke lepih stvari. Ta večer smo tudi slišali priredbe, ki so jih prodajali na Maksisinglu. Punk verzija Bita se je tako prelevila v energičen komad, pri katerem vokal stopi v ozadje in prepusti kitari, da stopi v ospredje. Skratka odlično opravljena modifikacija starega dela.

Končali so s železnim repertoarjem – Čau slonček (z odlično hitro solažo na koncu), Kljub ljudi z resnimi režavami, Yo!, Zavese plešejo (za dekleta). Za dodatne tri pesmi se je publika potrudila in je moški del zarjovel kot medved, ki se goni, ženski del pa kot netopirke v istem stanju. Zadnja pesem, ki smo jo slišali, pa je bila Zmelkoow verzija Dobra volja je najbolja. Pokazali so, da ta koncert ni bila še ena pijanska fešta in niso zaigrali Gravitacije (Več kot spijemo).

Bodimo odkriti, večina nas je navajena Zmelkoow slišati na študentskih feštah. Tudi sam sem jih nazadnje slišal letos na Škisovi v Mariboru. Po osemnajstih letih delovanja se je to zasidralo v nas. Zabava, pijača in tistih par poskočnih, ki nas nasmejejo in jih vemo na pamet. Ta večer to ni bil namen koncerta. Namen je bil predstaviti drugo stran. Tiste komade, ki jih ne slišimo vedno; tiste, ki jih ne znamo na pamet. Na žalost je velik del publike pričakoval prvo. Pohvala gre skupini, da se je pokazala tudi z drugim repertoarjem. Seveda niso razočarali tistih, ki so prišli na koncert s starimi pričakovanji. Igrali so dve uri in pol in poleg novih zaigrali tudi klasične. Pod črto so naredili koncert, ki ni bil tisto, zaradi česar so znani in za to pač potrebuješ jajca.

Tekst: Miha Mele
Foto: Uš

Fotogalerija:

Povezani članki: