Tim Hecker – Ravedeath, 1972

Tim Hecker – Ravedeath, 1972

Tim Hecker – Ravedeath, 1972

2011, Kranky

Zvočni umetnik z doktorskim nazivom, ki zna organsko združiti z anorganskim ter s svojim zadnjim delom pričara tisti severni mraz, skorajda občuten ob besedi Kanada (njegovi domovini), pa vendar kot čarodej digitalni elektronski glasbi da ambientalno filmsko dušo. To je Tim Hecker, sedemintridesetletni priznan producent elektronske glasbe, nekoč znan pod umetniškim imenom Jetone. Tekom prvega desetletja tretjega tisočletja je studijski glasbenik, katerega eksperimentiranje je slovenska publika lahko v živo zaužila maja 2009, izdal šest samostojnih albumov pod svojim imenom in tri pod psevdonimom. Da je glasba resnično njegov hobi in ne le delo, v katerega se poglobi v polni meri, je razvidno tudi iz teme doktorskega dela – kulturna zgodovina glasnega zvoka. Zvoka, ki je svoj čas prihajal iz čarobnih in turobnih kovinskih tulcev orgel, v zadnjem studijskem albumu Heckerja oz. našem času pa pač iz računalnika.

Ravedeath, 1972, izdan 14. februarja 2011 pri založbi Kanky, je tipično ambientalni instrumentalni album z nekoliko bolj temačno vsebino. Osnutek je imel Hecker do zime 2009/2010 zastavljen, tega je zaigral in posnel julija 2010 v reykjaviški katedrali (Islandija) – najverjetneje najprimernejšem mestu sploh za uglasbitev minimalistične, brneče, skorajda neelektrene in temačno skrivnostne glasbe. V poletnih mesecih je sledila digitalna obdelava pod taktiko Bena Frosta in Paula Corleya. In medtem, ko je izvajalec svoja dela označil za hibrid cerkvene glasbe, neo metalskega bobnenja in satanistično-poganske žrtvene glasbe (da, seveda v hecu), nam zgodbe, pretvorjene v večplastne melodije tega albuma dajo občutek, ki ga majhen človek še dandanes dobi ob vstopu v katero izmed gotskih katedral. Veličina, prostornost in nemoč, ki vse skupaj milo treščijo ob zvočni zid, s čimer proizvedejo doneči bas, ki še dolgo odmeva. Katedralno elektronska glasba torej.

Od prve pesmiThe Piano Drop pa vse do zadnje In The Air III sledi nekaj več kot petdesetminutni popoln odklop in prisiljena potopitev v druge čase, pomešanimi z današnjih razumevanjem in ustvarjanjem glasbe.

Filmski uvod orkestralnega tipa se po The Piano Dropu prelevi v strah vzbujajoč bas v prvem delu In The Fog I, majhnem koncertnem delu oz. zaključeni celoti. Če nas drugi del malce umiri, pa hkrati napoveduje eskalacijo orgel, jeze, mrazu in otožnega konec le-tega in v tretjem delu. Sanjavost in upanje pokukata skozi doživeto meglo v peti pesmi No Drums in poslušalec si na polovici albuma lahko nekoliko spočije in oddalji od temačnega, ki preveva tudi drugo polovico Ravedeatha, 1972.

Večplastnost in potencirana jeza je sinonim za slednjo. Polifonija včasih postane prehrupna (Hatred Of Music I, Studio Suicide, 1980 in In The Air II), a album je konceptualno zastavljen kot življenjska pripoved, zgodba z vzponi in padci ter ponovitvami podobne tematike, neke vrste cikličnost in vračanje k znanemu, ter renoviranju že slišanega. V vsakem raziskovanju zvoka kaj hitro uvidiš, da logično sledi še druga melodija. In The Air III ponudi (dokaj) čist klavirski zvok, ki poslušalčevo psiho umiri ter celotnemu albumu da strukturo in s tem možnost, da mu ostane v ušesu vsaj neka glasbena slika in spomin na poslušanje albuma.

Vesna Zagoršćak

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.