Spet pravi In Flames

2-InFlames (11)

Ljubljana / Kino Šiška
28. 9. 2011

Ob pisanju recenzije o bandu, ki je hkrati tudi eden izmed mojih najljubših, so pomisleki o morebitni subjektivnosti teksta povsem na mestu. Po drugi strani pa v prid tega zapisa govori poznavanje njihove glasbe, razvoja skupine in tudi obisk večih koncertov, kot se za prave fane spodobi. Pa smo jih ponovno dočakali, z novim albumom A Sounds of a Playground Fading so se švedski metalci In Flames, kot je že navada, v sklopu turneje ustavili tudi v Ljubljani. O pričakovanjih sredinega večera je bilo po njihovem zadnjem obisku pred dvema letoma na Gospodarskem razstavišču nelagodno govoriti, med obiskovalci je bilo večkrat slišati tudi o upanju na boljši zvok, kot smo ga bili deležni na omenjenem koncertu. Hvala bogu, smo ga v Kinu Šiška tudi dobili. Brez odmevov, definiranimi inštrumenti in tudi definiranim in razumljivim vokalom, če bi pa bil kak decibel več, pa tudi ne bi imeli nič proti.

Švedi so nedvomno predstavniki death/melodičnega metala, na katerih se lomijo mnenja. Eni prisegajo na njihove začetke in albume Whoracle, Clayman, njihova eksperimentirenja v zadnjem desetletju z vsakim albumom jim ni všeč. Očitajo jim komercializacijo, da so preveč všečni, podobni celo nu metalcem. Nedvomno drži, da so In Flames predvsem veliki profesionalci in če hočejo živeti od glasbe, se je nekoliko potrebno dvigniti nad »underground«, tudi glede organizacije, snemanja videospotov, nenehnega izdajanja novih albumov, koncertiranja. Če želiš od te glasbe živeti, je pač potrebno veliko delati in se znati tudi prodajati. A po dobro napolnjeni dvorani Kina Šiške lahko rečemo, da imajo in Flames še dovolj veliko bazo poslušalcev tudi pri nas. V Šiško so tokrat prišli s svežim albumom, ki je ponovno odprl novo poglavje njihovega glasbenega razvoja, a še zmeraj ima tisti In Flames prizvok, ki smo ga vajeni. Anders je res nekoliko spoliral vokale, rifi pa so že od daleč prepoznavni. Nedvomno je nova plošča boljša kot prejšnja A Sense of Purpose in tako dobra napoved za prihodnost. Dobro je bila sprejeta tudi pri kritikih, in z naslovno pesmijo zadnje plošče so Švedi tudi pričeli ogrevati ljubljansko prestolnico, katere pa ni obiskal njihov ustanovni član in kitarist Jesperj Strömblad, ki je na zdravljenju zaradi odvisnoti od alkohola. Zamenjal ga je Engelin, ki je s skupino že sodeloval in razlika ni bila opazna. Novost pa je bila tudi pevčev imidž, ki je dolgoletne drede zamenjal s čepico, a je ponovno izkazal izjemno toploto in komuniciranje s publiko. Nekoliko nenavadno je bilo, da so sredi koncerta v dvorani skoraj popolnoma prižgali luči, ko je Andres stimuliral publiko, ki je bila ob uvodnih novih pesmih nekoliko zadržana, a pozitivna energija in dobra volja Andersa je hitro prešla tudi na občinstvo, ki se je odzivalo s petjem in ploskanjem. Vzdušje nas je nekoliko spominjalo na tisto izpred nekaj let, ko so nastopili v Cvetličarni. Playlista je bila dobro izbrana, mešanica starega in novega, zaključili so s skladbo Take This Life, a bisa, tako kod pred dvema letoma, nismo dočakali. Poskrbeli so tudi za dobro luč, kar je še enkrat dokazalo njihovo profesionalnost in idejo, da je potrebno prodati celoten paket. Grenak okus izpred dveh let je izginil, dobili smo obliž na rano in do naslednjega obiska Slovenije jih bomo ohranili v dobrem spominu, kot si tudi zaslužijo.

Kot predskupina pa se je predstavila domača zasedba Noctiferia, ki švedske metalske zvezde spremlja na turneji in bo z njimi odigrala 16 koncertov.

Tekst: Katarina Trstenjak
Foto: Max Petač

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.