Punk Rock Holiday aftershow z No Use for a Name ter In-Sane

In-Sane

In-Sane

Ljubljana / AKC Metelkova mesto / Letni oder Gala hale
3. 9. 2011

Kdor je obiskal letos Punk Rock Holiday, je mogoče vedel, da se bo uradni aftershow odvijal to soboto na Metelkovi. Na letni oder Gale hale sta prišli dve poslastici za punk rockerje: In-Sane in No Use For A Name (NUFAN). Na začetku se mi je vstopnina 15 oz. 20 evrov zdela kar zasoljena, ampak po koncertu lahko trdim, da je bila popolnoma primerna in upravičena. Skupini sta bili kvalitetni in bil sem zelo prijetno presenečen nad odličnim ozvočenjem med koncertoma. Začeli so z malo zamudo, na prizorišču pred okoli 40-glavo množico. Na oder so stopili člani skupine In-Sane.

Skupina iz Gornje Radgone na slovenski glasbeni sceni nastopa že od leta 1997. Svojo glasbo označujejo kot mešanico punka, hardcora in emo glasbe. Tako je dobila prisrčen vzdevek heart-core. Njihova kariera je dobila zagon leta 2007 z izdajo debitantskega albuma Keeping Ourselves Close To Our Hearts in poti so se jim še razširile 2009 z izdajo Trust These Hands Are Worthless. Danes so brez dvoma opazen del slovenske punk rock scene. Niso tisti stari punk in nakazujejo smer, ki je trenutno bolj popularna. S koncertom na Metelkovi so zaključili svojo turnejo po Balkanu. Začeli so umirjeno s pesmijo At The Break Of a New Dawn in prvih par minut niso pritegnili k odru ljudi. Ko so začeli pospeševati tempo, je množica narasla. Skupino sestavlja kitarist, basist in bobnar. Druge kitare nimajo in hvala bogu, da je tako, saj bi samo prekrila basistovo igranje. Posebej gre tudi omeniti komada Found my place in energični raztur, ki je nastal pri pesmi Blackout. Na žalost so fantje imeli malo nesreče, ker je sredi nastopa izpadla elektrika in so morali vložiti nekajminutno pavzo. Bobnar je imel čas, da je odigral solo in tehniki so popravljali izpad. Taki izpadi na Letnem odru niso več tako velik šok za redne obiskovalce. Mogoče pa bodo v prihodnosti odpravljeni, ali pa skupinam podano opozorilo, naj s sabo prinesejo še akustične kitare… Po popravilu se je koncert nadaljeval ob manjši razsvetljavi, toda ne manjši energičnosti. Igranju kitarista ni manjkalo variacije in bobnar je solidno držal ritem z občasnim vnosom kratkih rafalčkov. Vokal je zame praktično identičen Timu McIlrathu iz Rise Against in v igranju se vpliv te skupine zelo očitno vidi. Na koncu lahko rečem: odličen nastop, upam, da bomo še kmalu lahko slišali kaj več.

Glavni nastop je pripadal NUFAN. Kalifornijski (San Jose) punkrockovci so si od leta 1987 delali ime in že 15 let sodelujejo s Fat Wreck Records (Fat Mike). Skozi leta so se obdržali na sceni in držali kvaliteto, ampak tudi izpilili stil. Sprememba se še posebej kaže v gladkejšem in bolj melodičnem petju Tonya Slya. Na kitari je nastopil Chris Rest (Lagwagon), na basu Matt Riddle bobnarsko podporo pa dal Rory Koff. Množica, ki se je zbrala, je bila srednje velika. Pred odrom je nastal mosh pit, ki se je razživel še posebej ob Pre-Medicated Murder. Obnašanje skupine na odru je bilo sproščeno, saj je bila sobota in hitro so se spoprijateljili s publiko. Čez čas je tudi mladenič, ki je vsakih pet minut delal stagedive, prirasel skupini k srcu. Slovenci smo pokazali, da nas tudi hude poškodbe ne ustavijo in tako so bili fantje presenečeni, ko so videli crowdsurfing tipa z dvema berglama in zlomljeno nogo. Manjkalo ni hecanja na račun roadija, ki je očitno seksal z dekletom za avtobusom prejšnjo noč. Matt je še spustil nekaj krikov in sklonjen čez vnetega crowdsurferja zaigral nekaj akordov. Malce še bodo morali zvaditi na akordih za Umpa-lumpa song, ampak to bodo na naslednjem koncertu gotovo že obvladali. Energija in sproščenost je poskrbela, da je zame bil to the feel good concert of the year. Igranje kitarista je na žalost večino časa bilo precej monotono. Le malokrat je lahko izkazal svoje znanje v nekaj kratkih solažah. To pomanjkljivost je več kot odpravilo igranje basista. V glasbi tako kitare niso poteptale basa, ki se je lahko docela razvil. Z vokalske strani je bil koncert poslastica. Tony Sly bo 11. oktobra izdal novi solo album (Sad Bear) in je izdal tudi split akustični album z Joeyem Capeom (Lagwagon). V Sloveniji smo ga lahko v solo vlogi slišali v Ortu baru. Glas je čist in melodičen ter zveni zelo kot Capeov. Zato ob glasbi včasih ni bilo mogoče, da misel ne bi ušla na Lagwagon. Iz svojega nabora pesmi so odigrali klasični setlist. Že omenjenemu Pre-Medicated Murder so se tako med drugimi pridružili še Chasing Rainbows (meni osebno najljubša), Soulmate, Six Degrees From Misty, … Seveda se je na odru pokazal tudi napis For Fiona. Slišali smo kaj se basist in mnogi drugi sprašujemo vsak dan: Why Dosen’t Anybody Like Me. Pri pesmi The Answer Is Still No pa tudi ni manjkal vzklik publike „Fuck you, That’s my name!“.

Zaradi teh biserov njihove kariere, čudovitega petja, dobrega igranja in super vzdušja smo si lahko ta večer trajno zapisali v spomin.

Tekst: Miha Mele
Foto: Branka Resnik

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.