Psihadelija bez muke – Emeralds v najglasnejšem kinu v mestu

Emeralds_080911_02

Ljubljana / Kino Šiška
8. 9. 2011

Glede na to, da trenutno družbenopolitično dogajanje v veliki meri zaznamuje lepo vreme, evropsko prvenstvo v košarki in slovenski nogometni neuspehi, je marsikomu kar nekako ušlo, da v naše kraje zopet prihaja jesen. Kar pa ne prinaša zgolj hiperaktivnih srednješolcev ki se skupaj s suhim listjem valjajo pod nogami, ampak tudi ponovni začetek vseh vrst in oblik kulturnih aktivnosti, med katerimi je ena vidnejših prav gotovo koncertna sezona. Le-ta se je iz predmestnega festivalskega miljeja dokončno preselila tudi v najlepše mesto na svetu. V najglasnejšem kinu v mestu so nam tako pripeljali Emeralds, kot se je zapisalo v napovedniku, ene najzanimivejših predstavnikov nove hrupne psihadelije, in čeprav mi trije pobje iz Portlanda do sedaj še niso padli v uho, se mi je po vsem slišanem vseeno zazdelo, da večer v njihovi družbe ne bi bil čisto vržen proč.

In res, čeprav Emeralds niso posegli po kakšnih bolj radikalnejših oblikah hrupa in se je sicer kar malce prekratek koncert odpeljal v včasih še malce preveč ušesom prijetnih zvočnih tirnicah, je bil njihov psihedelični trip čisto prava podlaga za enourni odklop iz stanja realnosti v stanje nekakšne duhovne ekstaze, v kateri si navkljub rahlem pozibavanju z enim očesom še vedno pozoren, kaj kdo počne s tvojo pijačo. Vsaj v prvem delu v katerem so se, vsaj po mojem občutku, zelo povezano sprehajali po njihovem celotnem opusu, in čeprav ne ravno očitno obdelali tudi različne glasbene vzorce, od tistih čisto ekstatičnih orgelskih fraz, ki jih je iz žepa vlekel že Rick Wright pa do bolj funky ritmov, lepo vpletenih v bolj psihedelične okvire. Pravzaprav bi o hrupu res stežka govorili, še najbližje so bili temu v hitrem dodatku, kjer so, če se ne motim, zagodli komad Genetic, ki se je slišal kot pulzirajoč zvočni zid, ki je potem dokončno ločil publiko in izvajalce, ki se tudi med samim nastopom niso ravno trudili s kakšnim koketiranjem s publiko. Emeralds so odločno vztrajali v svojem tripu in če se je publika ujela v nastavljeno past, toliko bolje zanjo.

Če podčrtam celotni happening, bi težko rekel, da me je zadovoljil v celoti. A naj dodam, še preden me bo kdo začel vleči za ušesa, slišano vsekakor ni bilo slabo, morda je rahlemu nezadovoljstvu kriv zgolj moj glasbeni okus, ki ima rajši kot pretežno popiš psihedelijo bolj radikalne oblike. Kar pa po drugi strani ni slabo, vsako razbijanje ustaljenih glasbenih okusov in vzorcev je dobrodošlo, le da je bilo tokrat tega privilegija deležno bolj malo poslušalstva. Bolj kot v posvečeno dvoranico Kina Šiška bi Emerlalds prijali na kak Trnfest, pa ne zaradi banalizacije, ampak preprosto zaradi tega, ker bi s tem dosegli veliko večji krog poslušalstva. Roko na srce, njihovo poigravanje s pop psihedeljio je zelo poslušljivo in vpletanje kitare v njihovo zvočno podobo uspešno razbija elektronsko formo in jo približuje tudi neposvečenim ušesom. Kot da bi bila neobremenjena osemdeseta, ko je bilo elektrončkanje še precej odprto področje, njihov leitmotif, ko so svet še vedno pretresali odmevi Floydov in ko so nas navduševali Oldfieldi in Jarroti

Tekst in foto: Uš

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.