Novi rock 3.0

NoviRock3_090911_01

Ljubljana / Križanke
9. 9. 2011 

Pred poletjem je nostalgične ljubitelje nekonformne glasbe razveselila novica o vrnitvi novega rocka ob trideseti obletnici prvega toimenskega festivala. Hkrati z veseljem pa so se pojavila tudi ugibanja o naravi tega dogodka – bo šlo še za en koncert punk povratnikov z nekaj novimi izvajalci za okras ali pač za nov začetek glasbenega festivala, ki bi predstavil bero novih izvajalcev, ki jim je vredno dati priložnost preizkusiti veliki oder Križank.

Popoldne pred dogodkom so bila avtobusna postajališča polna mladih, ki niso bili namenjeni v Križanke, pač pa na s trgovskimi centri obdano prizorišče, ki je oni večer prav tako gostilo koncertno dogajanje, le da je šlo za bolj konvencionalne glasbene izraze. Zadeva je že dajala slutiti, da bo klientela Novega rocka 3.0 nekoliko drugačna.

Že pozno popoldne se je v preddverju Križank odvijala uvodna prireditev s sejmom neodvisnih glasbenih založb, ki pa ni doživela večjega obiska. Osma ura je pomenila začtek koncertnega dogajanja, na prizorišče pa so tako zgodaj prišli le redki obiskovalci.

Prvi so na oder stopili Zircus. Petnajstminutni nastop lanskih maratoncev Radia Študent z rammsteinovsko pouarjeni ritmi, na čas hardcore funky melodijami in občasnimi simfo-metal momenti je sprva pospremilo nekaj deset predstavnikov starejše publike, kasneje pa so Križanke že dajale nekoliko bolj spodoben vtis kar se obiska tiče. Fantje z brave heart/jungle/metal imidžem so na odru dajali zjebantski in sproščen občutek in hkrati oddelali svoje, tako kot je treba. Kakor sta namignila tudi napovedovalca, morda njihov nastop ne bi smel biti mišljen kot ogrevanje, pač pa vrhunec.

Aktivna propaganda je v vsaj svoji hc-jevskosti še nekoliko bolj prebudila prisotne, tako z glasbo, kot politično kritičnimi nagovori med komadi, kot se za band takega kova spodobi. Deležni smo bili tudi moshpita, ki je v svojo sredino zvabil tudi nekoliko starejše že osivele punkerje, ki so mladičem pokazali, kako se stvarem streže.

Buldogi so se na Novi rock vrnili kot prikaz tega, kaj naredi zob časa (ali pač čaše, kot so poudarili sami). Ko so se kot smrkolini začeli igrati punkerje, jih nihče ni jemal resno, zdaj pa ob podpori Vala 202, ki namerava iz zgodovine potegniti in osvežiti ves punk, ki smo ga premogli, računajo na uspeh na temeljih stare slave, ki je v bistvu ni bilo.

Prva od negalsnih zasedb so bili štajerski KvinTon z mešanico bluesa, rocka in etna. Ob vsem skupaj bi človek utegnil pomisliti, da so se organizatorji zmotili, tudi glede na publiko, ki je med njihovim nastopom zapustila prizorišče in si šla iskat pivo, kljub odlični glasbi.

Damir Avdič je bilo edino tuje ime na odru tega Novega rocka. Njegov nastop je doma tako na klubskem odrovju kot pred večjo publiko, kar je dokazal tudi tokrat. ‘Bosanski psiho’ sam s svojo kitaro in ojačevalcem na odru brezkompromisno in brez ovinkarjenja pošlje v kurac vse po spisku. Živ nastop morda prenese nekoliko več, pa vednar se vseeno pojavlja tudi v zvočnih medijih, čeprav njegov komad ne gre v eter brez komentarja, ki zveni bolj kot opravičilo za predvajano. Njegov nastop je bil skupaj z Otroci socializma za mnoge predstavljal (drugi) vrhunec večera.

Otroci socializma so nastopili zadržano, a tak je pač njihov nastop. Nekonvencionalna instrumentalna spremljava za punk in recitiranje namesto petja vseeno prepričajo. Ime banda sicer kroži med legendami slovenskega punka, a ni med tistimi, ki bi se redno pojavljala v medijih, vseeno pa ostajajo legendarne Ko se zjutri zbudim, Pejd ga pogledat, Brane in Vojak v stalnem repertoarju predvajanih mularije, ki raziskuje zgodovino slovenskega punka še zdaj.

Hitrogovorec N’toko je lani izdal samostojni album Parada ljubezni, ki je še vedno aktualen in je uspel nekoliko tudi razburkati slovensko javnost. Njegov samostojni nastop je v bistvu še bolj atraktiven kot nastop z matično skupino Moveknowledgement. Sam se namreč poleg rapanja igra še z beati na ferštekariji. One man band navdušil.

Melodrom so tudi privabili kar nekaj občinstva, saj je bil to nastop po kar dolgi pavzi, pred tem pa so slovenska glasbena prizorošča že kar nekoliko zasitili s svojo prisotnostjo. Kdor je prišel poslušat zgolj Melodrom, je najbrž odšel razočaran saj, so svojih 45 minut izkoristili bolj ali manj za nakomercialne komade z izjemo Marching on a Globe in baladastim Septembrom. Najbrž tudi zaradi starejše publike, je v oči padel manjko nadležnega snemanja s telefoni, ki ga je sicer zadnje čase vse povsod polno.

Občutek, ki ga je imel najbrž sleherni obiskovalec festivala, je bil, da so celotne Krizanke čakale en sam band – Niet. Njihovi koncerti v Križankah so postali že skoraj tradicionalni. Njihov povratek se je vpisal v zgodovino kot nostalgično, a pristno obujanje glasbe izpred tridesetih let, kjer bi najbrž morali tudi ostati. Namesto tega so izdali novo plato in zasedli program vsakega festivala v Sloveniji. Tokratnji nastop je bil spet nekoliko bolj pristen, saj so štartali s svojimi minutnimi hardcore komadi in v nadaljevanju odsvirali še par svojih zimzelenih, na žalost pa se biso mogli izogniti niti novim.

Festival je zaključil Prekmurec Dani Kavaš skupaj z dvema kitaristoma. Poskrbeli so za spremljevalno glasbo ob odhajanju velike večine publike s stopnic Križank in na koncu nastopa je ostalo le še nekaj deset ljudi, tako kot takoj na začetku, pred petimi urami, ko se je vse skupaj začelo.

In ti obiskovalci, ki so prisluhnili izvajalcem za začetku in na koncu, so najbrž tudi edina publika, ki bi prišla na vsakoletni Novi rock, ki bi, kakor je bil v začetku zastavljen, predstavljal vsakoletno bero novih glasbenikov pri nas ali tudi širše. Njegovo vlogo je deloma prevzel Klubski maraton Radia Študent, ki pa s svojo izbirčnostjo in t.i. alternativnostjo izpusti kar nakaj bandov, ki bi utegnili pritegniti privabiti kaj več kot le tri kolege članov nastopajočih.

Publika na Novem rocku 3.0. je bila v večini sestavljena iz predstavnikov starejše generacije – tistih, ki so pred tridesetimi letni kot mulci zašli na prvi tovrstni festival, zdaj pa so nostalgično opazovali takrat nastopajoče in pofirbcali, kaj naj bi glasbena scena pri nas ponujala danes. Mlajših obiskovalcev je bilo res bolj za vzorec in to je precej slab obet za prihodnji Novi Rock.

Organizatorji so se trudili hkrati zaobjeti tako nostalgijo prvega Novega rocka, pregled omembe vrednih izvajalcev zadnjih nekaj let in obete prihodnosti. Na to je nakazoval seznam bandov (s katerega so nekaj tednov pred samim dogodkom izginili Res Nullius in Demolition group in povzočili med zgodnjimi kupovalci vstopnic precej nejevolje), a je vse skupaj ni izzvenelo kot dober obet za prihodnost.

Dogodek sam je bil sicer organiziran odlično, obiskovalci so za svoj denar dobili dobrih pet ur muzike in priložnost videti nekatere zasedbe, za katere smo še pred kakim letom ali dvema mislili, da so ostali zapisani le v zgodovino. Skupaj s festivalom Novi rock.
Pa bi bilo morda tako bolje. Morda bi morali ustvariti nekaj novega, nekaj kar bi imelo težo in ugled zdaj, tako kot ga je imel Novi rock, kot so ga imeli stari punk bandi – takrat. 

Tekst: Mojca Selak
Foto: Miro Podgoršek

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.