Nevermind: 20 let

Dead Dildo Drome

Dead Dildo Drome

Ljubljana / Metelkova mesto / Gala hala – letni vrt
24. 9. 2011
Vstopnina: 10/13 €

Zadnje tedne, in nasploh zadnje leto ali dve, se dogaja neka sumljivo obsežna grunge renesansa. Alice In Chains že nekaj časa spet nastopajo, Pearl Jam, ki so povrh vsega še živi, čili in zdravi, prav tako praznujejo 20-letnico, snemajo se siloviti dokumentarci o tem turbulentnem obdobju zgodovine (le nekaj dni pred pričujočim dogodkom smo v Kinu Šiška gledali Pearl Jam Twenty), jezni mladi bendi, ki se slučajno izognejo vplivu post-punka/hardcora, se grungeu skorajda zagotovo ne. Allstarke in kariraste srajce se še vedno prodajajo brez kakršnihkoli težav.

“Velikani alternativnega rocka” je pojem, skregan sam s sabo in svetom, ki ga je ustvaril. A verjetno ni benda, ki bi njegovemu pomenu ustrezal veliko bolj od Nirvane. O alternativi in temu, kar naj bi predstavljala, je bilo povedanega že toliko, da se ni več enostavno znajti v zmešnjavi pretiranega intelektualiziranja na to temo. Alternativa v glasbi, pa tudi sicer, najbolj bazično predstavlja tisto nepopustljvo držo in dejanja, ki v nekem trenutku skrenejo z uveljavljene poti, staro obrnejo na glavo, novo ustvarijo iz niča in postavijo že preživele vrednote na nov način v nov kontekst. Nirvana je to sicer storila že pred Nevermindom, je pa Nevermind vendarle tisti album, na katerega se je vsakemu sleherniku najlažje sklicevati, ko je govora o takozvanem grunge gibanju. Da je v Sloveniji dogodek ob 20. obletnici Neverminda organizirala rosno mlada ekipa, je nekako pomirjujoče nostalgično. Pomeni, da je album, ki je izšel takrat, ko je marsikdo od poslušalcev, pa tudi organizatorjev, komajda naredil prvih nekaj negotovih korakov v svet, zaobjel več generacij, in to po vsem svetu. Žanrska diferenciiranost samih nastopajočih pa kaže tudi na to, da je kljub zelo specifičnemu miljeju, v katerem je dotični album nastal, izrazno dovolj močan, da je vplival ali pa se vsaj dotaknil skorajda vseh, ki se z glasbo ukvarjajo nekoliko nad nivojem vaških veselic in ostalih možganskih destimulatorjev.

Da gre za resen dogodek in fenomen, vreden pozornosti, je dala vedeti že okrogla miza ob petih popoldne, na kateri so sodelovali Luka Zagoričnik kot moderator, Igor Vidmar, Terens Štader, Igor Bašin in Andraž Kajzer, eden izmed organizatorjev in pobudnikov samega dogodka. Sodelujoči so se v razpravi dotaknili različnih vidikov fenomena grungea in v njegovem okviru seveda tudi Nirvane. Govora je bilo o domači organizaciji koncertov v tistem času, predvajanju tovrstne glasbe na radiih in splošnem odnosu do pojava grungea in njegovega razvoja, predvsem v smislu etične drže, manj pa se je govorilo o žanrskem vidiku grungea.

Po približno uro trajajoči razpravi se je razprodano dogajanje iz Gala hale preselilo na njen letni vrt, kjer so kot prvi nekaj čez šesto uro popoldne nastopili Dead Dildo Drome, ki so poleg svojih avtorskih skladb priredili še težko pričakovano prvo skladbo z Neverminda, ki so jo drzno parodirali v Smells Like Charlie Sheen’s Spirit. Priredba je izzvenela v okviru njihovega siceršnjega izraza, ki se giblje nekje med death metalom in metalcorom, podprtim z psihotičnim dretjem in grimasami pevca. In če je bila skladba kljub prirejanju še vedno prepoznavna, se tega ne da reči za naslednja nastopajoča. Hexenbrutal sta se lotila skladbe In Bloom v hipnotični sludge maniri in jo preoblikovala v taki meri, da je večina občinstva najverjetneje niti prepoznala ni. Dobra priredba je lahko natančna reprodukcija originala, lahko pa je tako deviantna in silno osvežujoča, kot sta to prikazala Hexenbrutal. Noben del njunega imena se namreč ne zdi naključen. Iz črnine in zvočnega šundra se je rdeča nit za nekaj časa premaknila v miroljubnejše vode. Kot tretji je z Come As You Are nastopil Boštjan Narat, tokrat brez Katalene, z akustično kitaro in svojim pripovednim načinom petja je zvenel poetično oguljeno in na nek način prvinsko. Četrte skladbe na albumu, Breed, so se lotili transžanrski in neutrudni Moveknowledgement z N’Tokom na čelu. Še pred tem so z dvema svojima skladbama poskrbeli za to, da se je občinstvo že po nekaj taktih popolnoma razživelo, Breed pa so odigrali energično s subtilnimi podtoni melanholije, ki so vseprisotni na celotnem Nevermindu. Lithium je pripadel ŠKM bandi z nesrečno poškodovanim bobnarjem, zato so fantje nastopili le kot trio. Kljub temu, da so tako svoje skladbe kot tudi priredbo izvedli nadvse spodobno, bi z bobnarjem dobili tisto udarnost, ki je sicer značilna tudi za njihove samostojne koncerte. S klavstrofobičnim razglašenim bluesom je kot šesti nastopil samozadostni Atila, ki se ponaša z lastnoročno izdelano kitaro iz škatle za cigarete, bobnom s činelami in priredbo Polly. Sledili so mu The Canyon Observer, ki si zaslužijo še posebno pohvalo, saj so v skoraj zadnjem trenutku nadomestili najprej napovedane Red Five Point Star. Igrajo atmosferični post-metal in so glede na hektične razmere, v katerih so se zagotovo znašli pred nastopom, presenetljivo vživeto in pristno odigrali Territorial Pissings. Proti nesrečnim naključjem je težko delovati. To so s poškodovanim bobnarjem izskusili ŠKM banda, kot osmi nastopajoči pa še mladi Arhibald Arhibaldovich, katerim se je pošteno zataknilo pri izvedbi Drain You. Energični indie rockerji so zaradi težav z basom šele v tretje uspeli izpeljati pesem do konca. Nevljudni žvižgi in pripombe publike zaradi tehničnih težav so bile popolnoma odveč, predvsem frontman, čigar naloga je tudi komunikacija z nezadovoljno publiko, pa se je kljub temu držal izjemno dobro, sploh glede na to, da fantje za sabo še nimajo ogromne odrske kilometrine. Že nekoliko bolj uigrani We Can’t Sleep At Night so si s predhodniki tokrat delili bobnarja Jureta Lavrina, gibljejo pa se tudi v podobnih zvočnih vodah. WCSAN so stvar po svojih besedah izpeljali po načelu KISS (Keep it simple, stupid) in odigrali pravoverno priredbo skladbe Lounge Act. Preprosto in efektivno. Sledila sta It’s Everyone Else, glasni in žanrsko težko določljivi dvojec, ki svoj glasbeni izraz utemeljuje predvsem na izpovedni liriki in neposrednemu šusu v glavo. Produktivni duet je odigral dve izmed svojih novih skladb in noisersko priredbo Stay Away. Za njima so nastopili Bekko, ki nastope, podobno kot še ena ikona grungea, Eddie Vedder, začinjajo z ukulelejem, tokratno priredbo On A Plain pa so odigrali kar v klasični rock postavi. Za še en noiserski šus so po ustaljeni maniri poskrbeli Nikki Louder, ki so pripravili priredbo Something In The Way, zaključni akt večera pa je pripadel Srečni mladini z Endless, nameless, ki je na razpolago dobila tudi nekaj več časa za igranje kot vsi ostali nastopajoči. Simboliko stojala z infuzijo, ki so ga med nastopom podrli na tla, si lahko predstavljate, kakor želite. Primerna se zdi misel, da je grunge kljub vsemu svojemu vplivu v zadnjih izdihljajih in da bi se bilo smiselno oprijeti česa novega. Svojevrstni koncertni maraton je pokazal veliko, še mnogo ustvarjalnosti pa se skriva tudi v bendih, ki tokrat niso imeli priložnosti nastopiti.

Nirvana je z Nevermindom vsaj določen del sveta postavila na glavo, ne toliko z izumljanjem česa novega, temveč z drzno interpretacijo tistega, kar je že obstajalo, brezkompromisno in hkrati kaotično kritiko ter glasbenim izrazom, ki se je izvil iz samega drobovja zasedbe. Pokojni preobčutljivi genij Kurt Cobain je hote ali ne postal ikona in kamen spotike, preostala člana sta se znašla na bolj ali manj uspešnih, ločenih glasbenih poteh, dejstvo pa je, da je Nirvana še vedno med bolj živimi bendi dandanes. To pa je morda tudi rahlo zaskrbljujoče. Slej ko prej renesansa enostavno ni več dovolj. Generacija, ki je zrasla z Nirvano, sedaj že suvereno koraka v svojih tridesetih. Grunge glasba se je na svoj način sicer dotaknila vseh, čas in prostor, ki sta grunge sprožila, pa sta se transformirala. Napočil je skrajni čas, da oživi tudi sedanja mladež, in to na povsem svoj način in zaradi sebi lastnih vzgibov. Da izgubi potrpljenje, da vso življenjsko žalost in absurde postavi na laž in najde svojo svobodo, pa naj bo vez med njo in glasbo še tako neotipljiva. Ali kot so mnogo pred Nirvano rekli že The Who: “There’s no easy way to be free.”

Tekst: Nina Hlebec

Foto: Jurij Bizjak

Moveknowledgement

ŠKM banda

The Canyon Observer

Bekko

Fotogalerija:

Povezani članki: