Vse, kar vidim, je prvič – Terraneo festival

Vse, kar vidim, je prvič – Terraneo festival

Vse, kar vidim, je prvič – Terraneo festival

Hrvaška / Šibenik
9.-13. 8. 2011
 
Od koncerta Animal Collective v Zagrebu, kjer sem prvič slišala za poletni glasbeni in ekološki festival Terraneo, se je zdelo, da vsesplošno navdušenje nezadržno raste. Tedaj so bili že potrjeni nekateri od bolj znanih izvajalcev (zadnje čase zelo popularni The National, senzacija La Roux, legendarni The Fall, …). Privlačen seznam nastopajočih, odlična lokacija in morebiti tudi naveličanost z uveljavljenimi in zadnja leta preobljudenimi ostalimi festivali so bili dovolj, da smo se ga odločili obiskati.
Ob prihodu na prizorišče je obiskovalce pozdravljal nič kaj topel napis “Zabranjen pristup – vojno zemljište”. Festival se je namreč odvijal na območju bivše vojašnice na robu Šibenika. Lokacija je se je izkazala kot zelo praktična izbira. Kamp je bil dovolj velik, čeravno se je bilo treba ob poznem prihodu malo potruditi najti prostor za šotor, izpraznjeni hangarji pa so služili kot meja med odri in hkrati kot pokrito prizorišče. Z največjimi črkami zapisana imena so izmenjujoče nastopila na dveh večjih odrih, imenovanih Terra in Aqua. Hkrati je program, mešanica koncertnih nastopov in DJ setov, ves čas potekal tudi na Aero prizorišču, obdanem z dvema hangarjema, v katerih so DJ-i vrteli glasbo tudi potem, ko se je ves ostali program zaključil. Če dodamo še v klubu na plaži organizirane popoldanske partije, je namen jasen: omogočiti skoraj neprekinjen žur.  
Všeč nam je bil časovni razpored skupin in dinamična porazdelitev dolžin posameznih nastopov. Urnik je deloval kot zapoved, saj zamujanja praktično ni bilo. Ker so znali organizatorji prisluhniti tudi željam obiskovalcev, nam je bila prvi dan prihiranjena odločitev med ogledom nastopa skupin Bernays Propaganda in Repetitor, ki sta se po prvotnem urniku prekrivala. Na srečo, kajti sicer bi zamudili vsaj en odličen nastop. Obe skupini sta tudi pri nas že dokaj domači. Radi jih imamo ne samo zaradi poslušnih napevov in pomenljivih besedil, ampak tudi zaradi mladostniško svežega, a hkrati povsem profesionalnega nastopa. V svojem zvoku sta seveda različni in vsaka po svoje prepoznavni, a navedene kvalitete si delita obe zasedbi. Veliko manj živahen je bil nastop Chada VanGaalena, ki bi svoje jokave napeve lahko najbrž odigral tudi brez štiričlanske spremljave. Wovenhand so iz kombinacije svojih raznovrstnih melodij in duhovno navdahnjenih besedil priredili pravo večerno mašo, razočarali pa niso niti Destroyer s karizmatičnim Danom Bejarom na čelu. Večer je predvidljivo in načrtovano kulminiral z nastopom elektropop dvojca La Roux, ki sta spravila na noge še tako sramežljive in mirne obiskovalce. Da se žur ne bi prehitro končal, pa so na koncu poskrbeli še Dubioza Koletiv. Nekje vmes smo si na Aero odru ogledali še elektronske eksperimentalce Suuns, tiho vodo, ki dere bregove. Odličen album Zeroes QC obljublja dosti, fantje pa se v kratkem odpravljajo tudi na krajšo turnejo s Handsome Furs.
Desetim letom obstoja in petim izdanim albumom navkljub se Liars v začetku drugega festivalskega večera na odru niso posebno izkazali. Kombinacija glasnega žaganja in vpitja mogoče že spada pod definicijo glasbe, posebej prijetna za ušesa pa ni. Boljše bi se tudi obnesli, če bi več stavili na lasten imidž, tako pa je pevec preveč spominjal na imitacijo Davea Grohla (in še koga). Škoda, saj njihov studijski material ni brez potenciala. Sredi nastopa smo se zato raje sprehodili do Aero odra in si ogledali trud takoimenovanega misterioznega improvizatorja po imenu Avoq. Janelle Monae, ki je zatem nastopila na Terra odru, je postregla z vizualno všečnim in razgibanim nastopom. Oder je napolnila s plesalci in glasbeniki, prizorišče pa s publiko, ki se je je do tedaj nabralo že kar precej. Mogwai zatem so ponudili čisto drugačno predstavo, brez divjanja, a nemara bolj doživeto in pristno. The National so uspeli privabiti največ publike. Glede na priljubljenost, ki jo zadnje čase uživajo (ta se je zelo povečala tudi na račun odličnih nastopov v Ljubljani, Zagrebu, Gradcu in še kje blizu v preteklem letu), to seveda ni presenetljivo. Čeprav so na setlisti prevladovale pesmi z albumov Boxer in High Violet, smo slišali tudi kakšno bolj redko izbiro, recimo Lucky You in Available. Komunikacija Matta Berningerja z občinstvom je prav simpatična, da mu oboževalci veliko pomenijo, pa rad pokaže s tem, da se jim pridruži na drug strani ograje. Tudi tokrat se je odločil na ta način popestriti delo svojim varnostnikom. Istočasno so na Aero prizorišču nastopili We Can’t Sleep at Night, ki so posledično pritegnili bolj malo poslušalcev, a tisti, ki so prišli, bi bili težko razočarani nad samosvojim (a že prepoznavnim) in razposajenim nastopom zasavske trojice. Po The National je bil nastop Crystal Castles skok v povsem drugačno dimenzijo. Brez kakšne nepotrebne sentimentalnosti se je dvojec odločil razmigati običnstvo, ki je je res malone eksplodiralo od divjanja. Dan sta proti jutri zaključila Handsome Furs na Aero prizorišču. Kdor je videl njun nastop v Ljubljani decembra, je vedel, kaj pričakovati – odlično glasbeno izvedbo, nezamenljivi Danov vokal, nore plesne akrobacije Alexei Perry, ob katerih težko stoji na miru še tako utrujen poslušalec in veliko ljubezni za občinstvo. Videti ju je bilo že dan prej v občinstvu, kjer sta vidno uživala med koncertom beograjskih Repetitor. Tega tudi nista pozabila poudariti na odru in sta jim posvetila eno redkih pesmi na setlisti, ki ni bila z novega albuma, All We Want, Baby, Is Everything.
Kljub temu, da je tretji dan festivala obljubljal dosti, se je zdelo, da je po drugi noči večina obiskovalcev videla tisto, kar so prišli gledat. Med nastopom hvaljenih in precej uspešnih hrvaških Overflow je bilo prizorišče precej prazno. To pa ni zmanjšalo zagretosti benda, še posebej pevca, ki se je zelo trudil animirati publiko. Do nastopa The Thermals na sosednjem odru je nakapljalo nekoliko več obiskovalcev. Tudi tisti, ki jih označujejo za povprečen bend, so najbrž morali priznati, da znajo prepričati v živo; zahvaljujoč premišljeni setlisti, v kateri v začetku prevladujejo pesmi z manj udarnega zadnjega albuma Personal Life, v drugi polovici pa s preverjene uspešnice, ter skoraj otipljivi kemiji med člani skupine. Zatem so prišli na vrsto The Fall. Mark E. Smith se je na odru prikazal po instrumentalnem uvodu, povedal (ali mogoče zapel?) v mikrofon nekaj stavkov, od katerih je bilo mogoče razumeti samo: “We are The Fall.” In šov, če je to sploh bil, se je pričel. Poslušali smo z instrumentalnega vidika odlično izvedbo koncerta, ki pa je bila bolj ali manj samo podlaga Smithovemu ekscentričnemu vokalu. Ne glede na to, kako dobre glasbenike mu uspe zbrati in obdržati okrog sebe, je Smith vseeno edini preživeli junak 35 let stare zgodbe in kot takšen osrednja figura zasedbe, ki je na seznamu nastopajočih, na koncu dolgem več kot sto imen, najbolj izstopala. Pod odrom je bilo v sicer neštevilčni publiki opaziti mnoge oboževalce, ki se nedvomno spomnijo zgodnejših let The Fall. Po dobri uri, med katero je ves čas taval po odru, menjaval med tremi mikrofoni in spreminjal nastavitve opreme, je Smith pocukal ženo na klaviaturah za rokav in odšel. Vseeno so se na željo publike vrnili kar dvakrat in odigrali še štiri pesmi. O tem, ali je bila publika res zadovoljna, je težko soditi, a to je v veliki meri odvisno do pričakovanj, in ob obisku takšnega koncerta si jih je treba pazljivo zastaviti. Marsikdo je raje šel poskakovat na bolj vedre ritme hrvaško-slovenskih Lollobrigida, ki so medtem že igrali na Aero prizorišču. Prostor pred glavnim odrom se je ob nastopu Nouvelle Vague precej napolnilo in publika se je spet razživela. Tega s preigravanjem preverjenih uspešnic seveda ni težko doseči, ne glede na to v kako unikatno predelavo jih oblečeš.
Po treh intenzivnih dneh in mnogih odličnih nastopih se je glavni del programa zaključil. Kamp se je pošteno izpraznil, glavna odra so že v petek zjutraj podrli, program pa je še vedno ponujal več kot 12 ur nastopov na dan. Po nekoliko mlačnem petku je sobotni program ponudil niz nastopov, ki so navdušili. Po eksperimentalcih Majmoon so nastopili Nežni Dalibor, ob zadnje čase odmevnih Repetitor in Petrol pri nas manj viden predstavnik takoimenovane Nove srbske scene. Mirno lahko rečemo, da to ni posledica pomanjkanja kvalitete. Po nekoliko zasanjanjem in simpatičnem prvem albumu so letos izdali novi album Normalan život, ki zveni za odtenek bolj temačno in odločno. Imenu navkljub se niso instrumentov prijeli nič kaj nežno, temveč so iz svojih melodij potegnili ves razbijaški potencial in dokazali, da so res rock bend. Za konec smo si ogledali prej omenjene Petrol (po Peach Pit – ti so, tako kot Majmoon, vsaj deloma vzbudili asociacije na domačo ŠKM Bando – in Hemendex, ki so oboji ravno tako navdušili). Zdaj že domači napevi beograjske zasedbe so primerno zaokrožili glasbeni teden.
Da je šlo za krstno izvedbo festivala, ni bilo opaziti. Organizatorji so hoteli ustvariti drugačen festival, takšnega, ki bi si ga tudi sami želeli obiskati, pravijo. Poleg tega, da so uspeli zbrati zavidljiv nabor nastopajočih in iz mešanice imen sestaviti žanrsko pester koncertni urnik, so se v času priprav zelo potrudili s promocijo, preko spletne strani in socialnih omrežij so ves čas delili novice – od novo potrjenih skupin do malenkosti, kot so cene pijač in vestno odgovarjali na vprašanja in predloge. Rezultat truda je bilo tudi do deset tisoč obiskovalcev, odlična atmosfera, v času festivala pa se ni zgodil noben incident in nikogar ni bilo videti spati v kakšnem jarku. Kar se je v poplavi koncertnega dogajanja nekako izgubilo, pa je bila eko komponenta festivala. Najbrž bi res lahko na festivalu, ki se ponaša s takšno oznako, bolje poskrbeli vsaj za ločevanje smeti. Ekološke delavnice, ki so potekale v sklopu festivala in so ponujale zanimiv program, pa bi za boljšo udeležbo najbrž bilo treba bolj vključiti v celoten program in vsaj dodati razporede v sicer dobro zasnovan festivalski vodič. Vprašanje pa je, ali je ob številnih turističnih atrakcijah Šibenika in njegove okolice obiskovalce sploh mogoče v zadosti velikem številu privabiti na delavnice, da se lahko obdržijo. Za konec si festival zasluži jasno in nedvomno pohvalo. Upamo lahko samo, da je bil tudi za organizatorje tako prijetna izkušnja in bo Terraneo 2011 uvod v tradicijo.
Ivana Novak
 

Povezani članki:

Značke: