Skoraj popolni Frequency 2011

Foo Fighters

Foo Fighters

Avstrija / St. Pölten

18.- 20. 08. 2011
11. open-air FM4Frequency festival, preseljen iz Salzburga v St. Pölten, se je že tretje leto odvijal na prizorišču med avtocesto, polji in stanovanjskimi objekti. Skoraj popolna vremenska napoved in line up sta bila super popotnica za tridnevno festivalsko dogajanje: odlična glasba, visoke temperature (in kljub slednjim volnene kape!), živalski kostumi, gumijasti škornji, »par« kapljic dežja in zasoljene cene (pivo 4,5€, »weiss-wein spritzer« 6€, hrana od 4,5 do 8€). Kljub nekaterim menjavam v line up-u in spremembam v programu je bil tudi letos festival odlično izpeljan, pa tudi običajno neodzivni Avstijci so se letos »prebudili«.
 
Že prvi dan so nam organizatorji pripravili naporen urnik. Poleg Cloud Control, Yuck in Mone so kasneje istočasno nastopili tudi Bombay Bicycle Club in Two Door Cinema Club. Vedno bolj priljubljeni Two Door Cinema Club iz Severne Irske so na s soncem obsijanem Green stageu s hitrimi ritmi in melodičnim indie popom navdušili s komadi, kot so Cigarettes In The Theatre, Undercover Martyn, Something Good Can Work, What You Know in zaključili z I Can Talk. Takoj za njimi je nastopil Kele (pevec zasedbe Bloc Party) s svojim soloprojektom in nadaljeval s plesnim vzdušjem na prizorišču. Oblečen v športne kratke hlače in visoke superge je z občinstvom preplesal celoten set. Z uspešnicami, kot so Everything You Wanted, Tenderoni in Ready 2 Go, je dokazal vsem dvomljivcem, da je uspešen tudi na samostojni poti. Kljub temu pa je posvetil nekaj časa tudi starim fanom Bloc Partyjev in zapel predelane različice pesmi This Modern Love, Prayer, One More Chance in Flux. The National so na glavnem odru nastopili za Clueso & Band. Bariton Matta Beringerja in »temačno-depresivne« pesmi so kljub dnevni svetlobi zvenele odlično, Anyone’s Ghost, Bloodbuzz Ohio, Afraid Of Everyone, Fake Empire, Mr. November, Squalor Victoria, England, Terrible Love… Tako kot na ljubljanskem koncertu pred dobrim mesecem je Matt pristal med prvimi vrstami oboževalcev in tako osrečil marsikaterega Avstrijca, ki je na soncu vztrajal v sprednjem delu ograje pred odrom.
Ko se je sonce (končno!) poslovilo in se je dan prevesil v večer, so na vrsto prišli prve »zvezde« Hurts in Interpol, ki so tako kot na ljubljanskem koncertu pričakovano združili najnovejši album in starejše uspešnice, kot so Success, Say Hello To The Angels, Narc, C’mere, Lights, Evil, Slow Hands in Heinrich Maneuver. Čas je bil za Beady Eye in »one and only« Liama Gallagherja. »Enkrat fucking headliner, vedno fucking hedliner!« nas je v svojem slogu pozdravil. Oblečen v do vratu zapeto vetrovko, z rokami za hrbtom in brisačo okoli zapestja je, kot smo pri njem že vajeni, zabaval gledalce. Na drugem odru je bil termin rezerviran za Kaiser Chiefs. Letošnja vrnitev na odre po triletnem premoru in nov album The Future Is Medieval, ki je izšel junija, sta po odzivu avstrijskih oboževalcev sodeč zelo dobrodošla. Dobro razpoloženi pevec Ricky Wilson je med skakanjem po odru, plezanjem po stebrih odpel (in množica z njim) dobro znane Everyday I Love You Less and Less , I Predict A Riot, Ruby, Little Shocks, Never Miss A Beat, Modern Way ter The Angry Mob. Uspelo mu je celo izvabiti »mehiški val« med publiko. Večer v Day parku so zaključili Nemci Seeed na glavnem odru in The Kooks, ki so bili očitno zelo pričakovani med oboževalci. Skoraj kot karaoke namesto koncerta, vse od otvoritvene Always Where I Need To Be, She Moves In Her Own Way, Ooh La, Shine on, See The Sun, Naive, pa do bisa, kjer je Luke Pritchard sam zapel in zaigral Seaside ter z zaključkom You Don’t Love Me so bili The Kooks v najboljši možni formi.
Večer se je nadaljeval v Night parku, kamor najhitreje prideš z organiziranimi avtobusi (na 4 min, vožnja okoli 10 min), kjer so že od 22-ih vzdrževali dnevno temperaturo še dolgo v noč večinoma drum’n’bass/dubstep dj-i Chase&Status, Body&Soul b2b Disaszt, The IAMX Noise Cabinet, Nero, Subfocus (live), DJ Friction, Camo&Krooked, A-trak
 
Kljub napovedim avstrijskih medijev, da si bo drugi festivalski dan ogledala celo sama Kate Moss, saj je bil med nastopajočimi tudi njen mož Jamie Hince (The Kills), se to baje ni zgodilo. Začetek dneva je bil oblačen, nekaj časa je tudi deževalo. Glasbeni del so odprli Angel At My Table, Effi (nastopili so namesto odpovedanih The Vaccines), The Bewitched Hands, Marner Brown. Ti so dobili prostor na osrednjem Race stageu zaradi zamude, ki jo je povzročilo slabše vreme pri The View, ki pa so kasneje nastopili na tretjem odru Day parka (Weekender & Pling Stage v hali poleg glavnega odra) s sedečim pevcem (zaradi poškodbe noge). Malo po dežju so se oglasili močnejši kitarski rifi Britanca Jamiea Hincea, neobičajni elektronski beati in vokal Američanke Alison Mosshart, ki so pomenili začetek koncerta težko pričakovanega alternativnega rock dua The Kills. Z začetno in intenzivno No Wow sta navdušila tudi Toma Meighana (pevca Kasabian), ki si je nastop ogledal ob strani glavnega odra. V nadaljevanju smo slišali še zadnji single Future Starts Slow, pa Heart Is A Beating Drum, DNA in Tape. Nadaljevali so »hipijevski« Crystal Fighters, ki smo jih imeli junija priložnost videti tudi v ljubljanskem Kudu (I Love London, In The Summer, Plage), Irie Révoltés, 3 Feet Smaller in Valižani Feeder.
Proti večeru je bil čas za Elbow. Guy Garvey je z The Bones Of You, Mirrorball in Neat Little Rows dokazal, da je odličen vokalist. Ko se je ob desni strani odra že nekaj časa bliskalo in pripravljalo na večerno nevihto, je za uvod v pesem Grounds For Divorce poskrbel za enega boljših trenutkov na Frequencyju, ko je skupaj s publiko pel »Cloud go away, I’ve spent so much money on my ticket«, »Cloud fuck off« in zaključil z »This is gonna be biblical«. Kljub dežju, ki se je ulil že med samo pesmijo, so nadaljevali z The Loneliness of a Tower Crane Driver in se po nevihti še enkrat vrnili na oder in zaključili z One Day Like This.
Medtem ko so na Green stagu nastopali Apocalyptica, so glavni oder zavzeli Kasabian. 70-minutni nastop je bil pravo nasprotje koncerta na Frequencyju pred dvema letoma, ko so naleteli na nezainteresirane Avstrijce, in je bil tokrat nesporni vrhunec festivala. Z glasnimi in energičnimi komadi, kot so Club Foot, Where Did All The Love Go?, Days Are Forgotten, Shoot The Runner, Thick As Thieves, Velociraptor!, Underdog, Empire, Fast fuse in Vlad The Impaler še nikoli niso zveneli bolje. Zaključili so s Switchblade Smiles s prihajajočega albuma in udarno Fire. Večer so zaprli Nemci Deichkind in Dropkick Murphys. Med tem so v Night parku plesišče že ogrevali Tim Anderson, Joyce Muniz, Busy P in Chris Lake. Feed Me in Boys Noize sta poskrbela za noro vzdušje na plesišču med padajočimi konfeti in animacijami v ozadju. Nadaljevanje z The Sonic Cubes in Crazy Sonic je bil zaključek še enega norega festivalskega dneva.
 
Zadnji prihod na prizorišče je nakazoval, da vsi nestrpno čakajo veliki finale s Foo Fighters in Chemical Brothers, ki so jim organizatorji namenili glavno vlogo ob skoraj isti uri, kar je pomenilo še eno težko odločitev. Do večera so se zvrstili še zapeljiva Anna Calvi, pa Hadouken!, Samy Deluxe in drugi. Panic! At The Disco so očarali predvsem najstnice, sledili so jim še Jimmy Eat World. Na drugem odru so s komadom Love Sick odprli svoj set Firendly Fires, nadaljevali z vročim dnevu primerno Jump In The Pool, potem pa z Blue Casette, On board, Live Those Days Tonight, Skeleton Boy, Hawaiian Air, Paris in odličen nastop zaključili s hitom Kiss Of Life. Carl Barat je poleg balade Carve my name in Death Fire Burn At Night izvedel tudi pesmi zasedb, katerih član je (bil nekoč): Bang Bang You’re Dead (Dirty Pretty Things) in Up the bracket ter Don’t Look Back Into The Sun (The Libertines). The Ting Tings sta kljub elektro-pop zvrsti solidno opravila delo pred oboževalci kitar, ki so čakali tudi tri ure, da so dobili prostor pred odrom za vrhunec večera. Na odru se jim je med komadom Hit Me Down Sonny pridružil tudi kitarist Ian Crawford iz Panic! At the disco. Za konec so zaigrali That’s Not My Name in prepustili oder Rise Against. Ti so s Hero Of War, Satellite, Help Is On The Way, Prayer Of The Refugee, Savior, Give It All, stopnjevali vročico pred headlinerji večera, Foo Fighters. Dveurni nastop brez premora, odlična kemija in zabava na odru. Überkul in hiperaktivni Dave Grohl z žvečilnim gumijem v ustih se je drl »No computers, just instruments and fucking rock’n’roll!« ter »Igrali bomo tako dolgo, dokler nas ne vržejo z odra!« Zaigrali so Bridge Burning, Rope, The Pretender, My Hero, Learn To Fly, White Limo, Arlandira, Breakout, Long Road To Ruin, Walk in Monkey Wrench. Pesem These Days je Dave Grohl zapel sam in pesem posvetil žrtvam na festivalu Pukkelpop, ki so izgubili življenje v nevihti le dan prej, kjer bi Foo Fighters ravno tako morali nastopiti. Nadaljevali so z Best Of You, Wheels, Times Like These, All my Life in za konec skupaj s fani zapeli še Everlong. Odličen konec odličnega koncerta. Program se je nadaljeval še zadnjo noč tudi v Night parku z The Bloody Beetroots, Moonbootico, Dumme Jungs, Pola Riot in John Digweedom.
Trije dnevi »lepega« vremena, glasbe in popolnega festivalskega vzdušja, Frequency kot po navadi ni razočaral! Čakamo na 2012!
Tekst: Maja Omrčen
Foto: Simon Fugina

 

Povezani članki:

Značke: