Bon Iver – Bon Iver

Bon Iver - Bon Iver

Bon Iver – Bon Iver

2011, Jagjaguwar, 4AD

Ob besedni zvezi Bon Iver se folk, rock indie glasbena srenja ne rabi več spraševati ali nek Francoz poskuša s svojim šarmantnim besednjakom zapeljati ali pa se gre za nekega novinca, ki si ni želel nadeti tipičnega imena. Po skoraj štirih letih je jasno, da je govora o Justinu Vernonu in njegovi glasbeni skupini, ki nudi poglobljeno študijo in čustven vrtiljak v akustični, minimalististični preobleki z nadvse visokim moškim vokalom. Po izidu prvega albuma For Emma, Forever Ago, ki je Vernona predstavil, pa smo si kritiki in poslušalci enotni: drugi studijski album, preprosto naslovljen Bon Iver skupino uveljavi in zakoliči na glasbenem zemljevidu kot izvrstne, samosvoje in razvijajoče interprete.

Oboževalci so že v maju 2011 dobili v roke (ali na trdi disk) nekaj manj kot 40 minut dolg drugi album. Bon Iver je uradno izšel 20. junija 2011 pri založbah Jagjaguwar za ameriško in 4 AD za evropsko tržišče ter se v preteklem mesecu kar visoko zasidral na glasbenih lestvicah. Zgodba nastanka tokrat ni toliko romantično melanholična kot pri prvencu, temveč je bolj vsakdanja. Med izvajanjem koncertov je Justin z bratom (ki je njegov menedžer in je med drugim sodeloval pri produkciji) opravil nakup nekdanje veterinarske klinike v domačem Wisconsinu, hišo preuredil v studio in pesmi, ki so med turnejo nastajale tudi po leto dni, dokončal. Po sistemu: imam grobo melodijo, dajmo preizkusit, kako ta ton in ta instrument zveni ‘tukaj’, pa dajmo enako narediti še ‘tam’, besedilo pa bom že zamomljal, po občutku torej. Produciral je (večinoma) sam. No, to pot je k sodelovanju povabil še nekaj znanih glasbenikov (saksofonista Colina Stetsona, kitarista Grega Leisza), tako da vsega dela ni opravil sam. Kot je zaupal Q Interviuju, je prevzel vlogo direktorja, snovalca v tej mali druščini in v nekem vnaprej določenem okviru še drugim dovolil kanček njihove ekspresije. Še zmeraj je album subjektivne narave, vendar očitno več ni bil rojen iz nekega vase dvomljivega delčka duše. Ne, Bon Iver je vmes zrastel.

Bon Iver je tako glasbeno drznejši, producentsko bolj dodelan album (izkušnje je Vernon pridobil ob sodelovanju s številnimi drugimi glasbeniki: Anais Mitchell, Kanye West; drugi projekti, v katere se vključuje: Volcano Choir, Gayngs), več je eksperimentiranja z zvokom, a čustven doprinos plošče kot tudi Vernonov tipičen vokal, ostajajo prepoznavni elementi. Kdor pozna prejšnji album in preostal odelo Justina Vernona, ne bo ostal ravnodušen. Deset pesmi nosi naslov realnega ali fikcijskega mesta. Pa ne toliko, ker bi le-tam Vernon in druščina dejansko kaj doživeli, prej je sporočilnost v relativnosti, v ideji, da ti mesto lahko da določen občutek, pomen, spomin. Perth, uvodna pesem pove: ”This is not a place”. Ne govori o mestu v Avstraliji, niti ne v Ameriki, le uvede v album. Ki namenoma zveni tako, da se ne prepozna besedila (posledica Vernonovega falzeta). Sicer so besedila pomembna (ob pronicanju albuma na internet so jih na uradni strani objavili), a niso tista tipična, ki bi na prvo žogo razložila pomen poslušanega. Možna je reinterpretacija. Brez opaznega prehoda se sprehodimo čez Minnesoto in pristanemo v Holocene. Glasbena uprizoritev življenja v petih minutah – temačne sile, vprašanje vrednosti in sreča, vse nežno ovito v odločnost.

Seveda je ljubezen še zmerom osrednja nit glasbenega izražanja. Odlična Towers, Michicant, Hinnon in Wash so folk pesemi s tipičnimi kitarami, nekaj violinami in vokali. Prva je pokazatelj večje mere drznosti, druga je nekoliko zasanjana, z Hinnom zaslutimo, da tudi v normalnem razponu pevcu ne bi bilo težko graditi javne podobe. Calgary, nanaša se na kanadsko mesto, pa nas uči kako ljubiti: v ljubezni nikoli ne pozabiti nase.

Inštrumentalna Lisbon nas pripravi na majhno presenečenje albuma, kjer Vernon preizkuša klaviature in vplete glasbene motive 80. let prejšnjega stoletja (spomin na kakšno pesem, predvajano med serijo Baywatch niti ni tako daleč od slišanega). Sintisajzer je sicer prisoten tekom celotne plošče, a v Beth/Rest dobi svojih pet minut slave. Avtorju najboljša pesem in največji dosežek eksperimentiranja lahko poslušalca sprva nervira. Je očiten dokaz njegove sproščenosti. Ustvaril je nekaj popolnoma samosvojega, brez bremena, temelječega na pričakovanju ponovitve pesmi Skinny Love s prvega albuma.

Bon Iver aka Justin Vernon je odličen primer mladega ustvarjalca, ki je že z drugim albumom dejansko uspel prikazati svojo glasben in čustven napredek, a vseeno ostati v mejah podobe, ustvarjene ob pričetku. Poslušanje toplo priporočeno, tudi v živo, a za slednje je trenutno potrebna velika mera sreče – v Evropi so namreč napovedani nastopi v Veliki Britaniji, Nemčiji, na Nizozemskem, v Franciji razprodani.

Vesna Zagoršćak

Povezani članki: