Arena fest v Puli

foto: Jurij Bizjak

foto: Jurij Bizjak

Hrvaška / Pula
18. 8. 2011

V hrvaškem obmorskem mestu se je za popestritev turistične sezone odvil Arena fest, ki je v goste privabil tri glasbena imena, ki nas sami po sebi bodisi zaradi ne ravno zvenečega renomeja bodisi zaradi pogostnosti nastopov na domačih tleh ne bi ravno zvabili prav daleč od doma, vseeno pa je bila kombinacija glasbenega dogodka, čudovitega prizorišča pulske Arene in vročega poletnega dne dovolj tehten razlog za obisk tega strnjenega festivala.

Kot prvi so točno ob napovedani uri na oder stopili naši Laibach, ki so v časovno omejenem nastopu le ene ure bili prisiljeni okrniti svoj repertoar in tako popolnoma izpustiti komade z aktualnega albuma Volk. Le-ta kljub svoji odličnosti zavoljo pogostih nastopov zasedbe na vseh mogočih festivalih v bližnji in daljni okolici čedalje glasneje kliče po svojem nasledniku, ki bi zasedbi prinesel malo prepotrebne koncertne pavze, po njej pa poslušalcem svežo avdio-vizualno izkušnjo. Nastop je tako v prvem delu vseboval komade v slovenskem jeziku z njihovih zgodnejših albumov (Brat moj, Boji, Ti, ki izzivaš, …), katerih glasbena podlaga temelji predvsem na težkih industrijskih ritmih in ušesom manj prijaznih spremljajočih zvokih, preko katerih Milan Fras večinoma deklamira besedilo. V drugem delu so prešli na pogojno rečeno novejši, vsekakor pa širši množici bolj poznan material z albuma WAT (Tanz mit Laibach, Das Spiel ist aus, Du bist unser, … ), ki je z elektronskimi plesnimi ritmi iz stanja pasivnih opazovalcev v aktivnejše stanje spravil tudi publiko. Laibach v prvi vrsti vsekakor ne gre jemati kot zabavljaški band, ki bo k plesu spravil celoten amfiteater, temveč gre za del mozaika, ki v družbi z ostalimi vejami umetnosti (vizualna umetnost – IRWIN, teater – Noordung, grafika – New Collectivism, film in video – Retrovision) tvori poglobljen koncept gibanja NSK (Neue Slowenische Kunst). V skladu s tem tudi odrska prezenca med komadi ‘ne dovoljuje’ puhle verbalne interakcije z občinstvom, ampak je dovolj le izbrana gestikulacija protagonistov, ki je večkrat bolj efektivna kot nešteto besed.

Naslednji nastopajoči so bili naši znanci z zadnjega Rock Otočca, Guano Apes, ki so svoj vrhunec s singloma Open Your Eyes in Loards of the Boards doživeli konec devetdestih, dokaj samozavestno pa se z novim albumom Bel Air po nekajletnem razpadu vračajo na koncertna prizorišča. Na tujih festivalih z odmevnejšimi in številčnejšimi imeni je čas za njihov nastop večinoma tempiran že na zgodnje popoldanske ure, na manjših pa imajo vseeno čast zaigrati kot eden izmed glavnih bandov ter tako podoživeti občutke stare slave. Konglomerat žagajočih riffov z dvema ritem kitarama, nafunkiranih bas linij ter melodičnih, udarnih in hitro zapomnljivih refrenov je garant formula za vsesplošno rajanje množice, ki se prav rada raznori tudi na ukaz pevke Sandre Nasić. Če ne toliko celotnemu bandu pa je njej osebno pulski nastop predstavljal nekaj posebnega, saj je bil zaradi njenih hrvaških korenin še nekoliko bolj čustveno doživet, kar pa je le delno znala prenesti tudi na občinstvo. Kratki nagovori in zahvale v materinem jeziku kratkotrajno sicer učinkujejo, za kakšen dolgotrajnejši efekt bi morala vseeno poskrbeti glasba, ki pa je ob premalo raznovrstni inštrumentalni podlagi in zelo povprečnem vokalu pač bolj instant narave.

Čast glavnih nastopajočih je pripadla finskim Apocalyptica, ki s svojevrstnim naborom treh čel in bobnov ustvarjajo glasbo, kakršne iz teh inštrumentov ni ravno pričakovati. Zasloveli so s preigravanjem komadov Metallice, ki so jih zabeležili na prvencu Plays Metallica by Four Cellos, se vmes lotili še priredb Sepulture, Faith No More in Pantere, nato pa začeli ustvarjati tudi avtorsko glasbo. Koncertna izkušnja je bolj kot gledališkemu klasičnemu koncertu podobna pravi heavy metal bombi, saj trojica v ospredju tako s svojimi čupami kot čeli opleta na vse možne strani, ubijalski ritem pa jim daje tudi nekoliko izolirani bobnar v ozadju. Le-ta več kot poživi zvočno sliko živega nastopa, vseeno pa je bil po kadrovski rošadi četrtega čelista v bobnarja prav on predmet spora med njihovimi oboževalci, češ da se s tem nebodigatreba dodatkom preveč odmikajo od klasične glasbe ter s tem izgubljajo lastno identiteto. Že kar alarmanten premik na relaciji klasika-metal pa je na koncertu predstavljal za dva komada pridruženi gost Tipe Johnson, ki s svojo stereotipno heavy metal podobo in še bolj stereotipnim heavy metal glasom ruši lik in delo tiste Apocalyptice, ki je v preteklosti navduševala z nekoliko drugačnim pristopom h glasbi.

Čeprav že ime dogodka nakazuje, da naj bi šlo za festival, je bilo bolj kot temu podobno razširjenemu koncertnemu večeru, ki je uspešno popestril turistično ponudbo mesta. Za uvrstitev dogodka v družbo pravih festivalov pa bi bilo vredno razmisliti o potencialni razširitvi na več dni, ki bi s seboj prinesla tudi dodatno festivalsko ponudbo. Z Areno in okoliškimi kampi to bržkone ne bi bil nikakršen problem, vprašanje je le, če je bratom Hrvatom ob T-Mobile INmusic festivalu in novorojenčku Terraneu, ki gostita največja imena svetovne glasbene scene, tega sploh treba.

Jurij Bizjak

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.