16. brutalen napad na Češkem – Brutal Assault

people2

Češka / Jaromer / Jožefova trdnjava
11. – 13. 8. 2011

Spet je minilo leto in spet je prišel čas, da gremo pogledat na Češko, kako so organizirali Brutal Assault. Lansko leto je bila 15. obletnica – vzdušje, koncerti in pivo je bilo fantastično… Tako smo tudi to leto bili optimistični, da ne bomo razočarani. Lahko rečem, da nisem bil. Ker nismo mogli prej, smo se na pot odpravili okoli dveh zjutraj v četrtek. Sredin warm-up party smo tako na žalost zamudili, ampak ne moreš imeti vsega. Po devetih urah vožnje smo končno prišli na prizorišče. Seveda so bili vsi odlični prostori za kampiranje zasedeni, a smo našli lepega zelo blizu prizorišča ob ograji z varnostnikom. Ta lokacija nam je omogočala vsaj poslušanje skupin, ko smo bili preveč izmučeni, da bi jih šli pogledat.

Letos se prizorišče koncertov ni spremenilo kaj dosti. Še vedno dva odra in natural stand ter mnogo mnogo stojnic s hrano in metal merchom. Na natural standu so na srečo ukinili ozvočenje, ki je lani bilo prej moteče kot dobrodošla obogatitev. Vreme je bilo odlično in le en dan je malce deževalo ter se shladilo, ampak nič kar ne bi preživeli brez posledic. Pri stojnicah z majicami je bilo vse po starem. Majico si dobil za ca. 500 kron, kar je približno 20 evrov. Tu smo pri nakupih dvakrat premislili, saj se lahko na internetu dobi isto ceneje. Pri izbira hrane je bila tudi ista. Za vegeterjance ena stojnica in ena stojnica s sadjem, razni hamburgerji in za dva žetončka languš. Posebej gre omeniti kitajske rezance zaradi inovativnega pristopa prodaje. Pivo je bilo 30 kron (ca. 1,20 evr). Problem smeti zaradi kozarčkov pa so elegantno rešili z vračilom denarja za prazne kozarce in kuponček.

Prvi dan smo začeli obisk odra z Comeback Kid. Kanadski hc punk na začetku ni pritegnil gromozanske množice, ampak kmalu je energičnost petja Andrewa in dobro igranje (še posebej bobnarja) zapolnila luknje. Koncert so zaključili z njihovo verjetno najbolj uspešno pesmijo Wake the Dead. Publika je pri tej pesmi pela zraven in pokazala, da skupina zna ustvariti odlično vzdušje. Za tem koncertom smo še prisluhnili skupini Horse the Band. Fantje povezujejo nitendo sound z metalcorom in to kar uspešno. Opitost na odru je pripeljala do smešnega in energičnega stageshowa. Videli smo brutalno mučenje klaviature z močnimi udarci in veselimi komentarji pevca. Večer se je začel hitro s koncertom še ene kanadske skupine – Unexpect. Skupina je po pričakovanjih zelo zadovoljila. Čeprav avant-garde metal ni za vsakogar (zame ne), je pevka z dobrim petjem od visokih tonov do grovlov prijetno presenetila. Zmaga na odru pa je bila 12 strunarca kitarista in violinski performans. Glasba je vesela in topla. Kreator sem letos že videl na Metalcampu in sem si koncert ogledal z natural standa. V primerjavi z Metalcampom je bil ta nastop defenitivno boljši. Med nastopom je sicer rabilo eno dekle zdravstveno pomoč in so pripeljali rešilca blizu odra, ampak to ni dalje motilo. Mosh pit neverjeten, vzdušje fantastično. Drugi oder je medtem pripravil nastop skupine Suicidal Tendencies. Nastop kot se šika. Thrash in Mikov udaren vokal. Institutionalized gre še zdaj po moji glavi in želim si Pepsi. Odličen odziv je požela tudi War Inside my Head. Pri ozvočenju bi se lahko bolj potrudili, ampak nasploh zadovoljiv koncert. Po Suicidal Tendencies se je zbrala največja množica pred odrom, s katerega se je kmalu zaslišalo: “We are Motörhead, and we play rock and roll.” In še kako so ga igrali. Klasike kot so Get Back In Line, Metropolis, Just ‘Cos You Got The Power in seveda – kako, da ne bi – Ace Of Spades, za encore pa še Overkill. Pri 66 letih Lemmy ni izgubil nič na kvaliteti glasu. To, kar slišite na albumih, smo slišali na odru. Mikkey Dee na bobnih je pokazal toliko energije, kot še nisem videl v življenju pri bobnarju. Ste kdaj gledali Muppet Show? Mikkey je moral biti inspiracija za Animala. Skratka: nepozaben nastop legendarne skupine. Sledili so Morbid Angel. Po izdaji njihovega albuma sem se upravičeno bal, da bodo igrali pesmi z njega. Na srečo so se odločili igrati samo Existo Vulgore, Nevermore in I Am Morbid. Na žalost zvok ni bil ravno tisto ta pravo. Kitare in vokal sta kljub temu imela dober nastop in ni mi žal, da sem jih poslušal do konca. Ker nismo nadčloveki in je bil za nami naporen dan, smo se nekateri odločili, da po nastopu končamo dan in se odpravili poslušat ostale skupine v polsnu od šotorov.

Drugi dan zgodaj ob desetih nas je pozdravil nastop skupine Excrementory Grindfuckers (intervju kmalu). Njihov nastop je za to zgodnjo uro spremljala presenetljivo velika množica. Mešanica klasikov nemške glasbe z grindcorom pa je zabavala in poživila utrujene. Končali so s pesmijo Final Countdown in tako začeli naš dan. Zanimivejši koncert tega dne je bil tudi nastop skupine The Exploited. Hitro so navdušili množico, saj njihova glasba ne navdušuje le zapriseženih punkerjev. Vokal Wattie Buchana navduši v hc kot v thrashu in to je na nastopu tudi dokazal. Sledila je Katatonia, vendar le-te ne prebavljam dobro in sem se vrnil, ko so bili na odru The Dillinger Escape Plan. Mathcore na visokem nivoju in energija z odra, ki je nalezla publiko. Raznolikost pri igranju in metalcorovski vokal nudi popolno kombinacijo za koncentrirano poslušanje kot za brutalen mosh. Posledično mosh piti seveda niso manjkali. Za njimi je sledil nastop skupine Satyricon. Norveški black metalci so ponudili počasnejši ritem, ampak brezhibno izvedbo. Soilwork so bili naslednji. Speed je brez problemov menjaval med čistim visokim petjem v globoke tone. Ostali del skupine je prav tako igral brez napak in poskrbel za par odličnih solaž. Najljubša pesem na nastopu zame brez dvoma Night Comes Clean. Predzadnja skupina, ki sem jo poslušal, je bila Cathedral. Doom metal ni ravno moja najljubša zvrst, vendar glede na to, da so naznanili, da se bodo kmalu poslovili od scene, sem jih le šel pogledat. Ni mi bilo žal. Odkril sem, da doom sploh ni slab, če je dobro odigran – in verjemite, Cathedral so ga odigrali zelo dobro. Pesem, ki si jo bom najbolj zapomnil, je bila Hopkins. Manka tega nastopa je bila le njegova kratkost. Kljub zaspanosti in izmozganosti sem se udeležil še nastopa skupine Mayhem. Glasba norveških black metalcev me je spet oživela. Zvočno kot vizualno je bil koncert poslastica. Attila je vokal iz pekla in drugačnega ta glasba ne sme imeti. Boljšo spremljavo kot udarjanje Hellhamerja na bobnih pa tudi ne bi mogel želeti. Nastop najbolje povzame njihova zadnja pesem Pure Fucking Armagedon. Ne bi se mogel bolj strinjati.

Po mrzli noči smo se prebudili v zadnji dan ob igranju skupine A Pale Horse Named Death. Čeprav mi je bilo ime zanimivo, me glasba ni prepričala, da bi šel do odra. Trigger the Bloodshed smo imeli priložnost v Sloveniji  poslušati že lani v Orto baru, kjer je njihov nastop pritegnil manjšo množico. Na Brutal Assaultu na nastopu ni manjkalo poslušalcev, kot tudi iste energičnosti. Nabor pesmi je bil prilično podoben in večinoma smo bili deležni albuma Degenerate. Končali pa so seveda z I’m as Mad as Hell and I’m Not Gonna Take This Anymore. Oder nas je spet videl, ko smo prišli na nastop skupine Vader. Zanimivost nastopa je bila priredba Black Sabath in Raining Blood. Drugače pa gre zelo pohvaliti igranje bobnarja. Koncert je prinesel headbanging užitke. Namesto, da bi ujeli celoten koncert skupine As I Lay Dying, smo se ustavili na koncertu, kjer smo doživeli več mosh pitov, circle pit, dva wall of deatha in nasploh neverjeten nastop kitarista/pevca. Govorim seveda o nastopu kuharja z akustično kitaro v prodajalni kitajskih praženih rezancev. Mogoče se zdi nepomembno, da to omenjam, vendar je nastop pritegnil najmanj 50 glavo množico poslušalcev. Na koncert Skupine as I Lay Dying smo prišli ravno toliko, da smo ujeli zadnji dve pesmi. Igranje je bilo dobro, vokal odličen. Drugi headlinerji festivala so nastopili ob pol enajstih. Množica je popolnoma zapolnila prizorišče pred odrom in Sepultura je začela nastop. Kaj naj rečem – podoben nastop kot lani. Stari klasiki, kot so Arise, Refuse/Resist in seveda crowd-pleaser Roots Bloody Roots. Vokalist Derrick Greenlive v top formi je spet prinesel na oder energijo in nastop, ki ga je enkrat v življenju vredno videti. Razočarali so me edino, ker so z novega albuma odigrali le Kairos in cover od Ministry (Just One Fix). Tri dni koncertov je pustilo sledi in to se je več kot očitno kazalo na mnogih zaspanih obrazih. Tako sem naslednje koncerte poslušal od daleč, ampak se pred oder vrnil ob pol treh, saj so nastopili Ahab. Po nastopu Cathedral sem se odločil pogledati tudi to skupino. Nisem bil razočaran. Atmosfera, ki so jo ustvarili, nam je odprla glave za glasbo. In glasba nas je popeljala na potovanje, spremljano z odličnimi grovli in sanjsko kitarsko izvedbo. Zadnji koncert na festivalu je pripadal Dagobi, vendar ne moreš pričakovati mnogo ljudi pred odrom, če igraš ob pol štirih zjutraj. Ker je večina bila preveč izmučena in šla spat, sem med njimi bil tudi jaz in tako kmalu srečno zatisnil oči.

Brutal Assault je letos ohranil nivo prejšnjega leta, saj je nastopilo mnogi kvalitetnih bandov, ki se jih splača videti. Konstanten problem pri temu je, da se človek izmuči od nenehnega stanja pred odrom in včasih ne more koncentrirano poslušat glasbe zaradi nizkih cen piva. Vendar, če bo naslednjič možnost, da se bomo s tema dvema problemoma spet spopadali, računajte na to, da bomo tam.

Tekst: Miha Mele
Foto: Branka Resnik

Fotogalerija:

Povezani članki: