Šola vrhunske izpeljave indie koncerta – The National v Križankah

the_national (1)

Ljubljana / Križanke
6. 7. 2011

Kar je bilo mogoče opredeliti kot zadevo, začrtano v sredinsko točko med Joy Division brez Kafke in Gibonnijem brez Gibonnija, govora je o skupini The National, se je na njihovem koncertu v Križankah elegantno in neopazno dvignilo v zrak in se raztreščilo po tleh. Če bi opredelitev držala, potem bi lahko pričakovali bodisi spodobno, vendar moreče, nepotrebno in nekoristno javkanje, ali pa po drugi strani zabavno žurko. Deležni smo bili nečesa drugega.

Že prve vibracije zasedbe so dajale presenetljiv vtis. Po spodobno odigranih uvodnih pesmih se je zdelo, da se bo vse skupaj zaokrožilo kot drugače spodoben koncert. Vendar se je pod površino skrivalo nekaj, kar se je pripravljalo, da pozneje pride na plano – napovedovale so ga bolj režoče kitare, bolj zanosna pihalna sekcija in ogrevajoča se karizma frontmana. Pihali sta ustvarjali ‘jazzy’ prizvok, na kitarski podlagi pa nista mogli pasti v kakšen ‘lounge’, temveč sta odprli vrata v ključni vrt, h kateremu se bomo vrnili ob koncu recenzije. Mattu Berningerju pa ni potrebno govoriti, saj že s samo prisotnostjo ne daje, temveč ustvari v opazovalcu vtis velikega rockovskega frontmana.

Nekaj časa sta tako skupina kot prejemnik potrebovala za aklimatizacijo. Naštevanje vrstnega reda pesmi bi tu bilo nesmotrno dejanje, saj pri tem ni odigral pomembnejše vloge. Bodisi, da gre za zavesten koncept, bodisi za naključen, se zdi, da bi v nekaterih delih lahko plejlisto razmetali kakorkoli že, pa bi rezultat bil podoben. Po uvodni sekvenci komadov pa se je, kakor se spodobi, miting začel nezavedno sprevračati v nekaj subtilnega, čemur so pesmi služile samo kot orodje za izraz ključnih barv. Tu ni bilo več High Violet ali drugih albumov, temveč so bili predvsem The National. Niso preveč ružili, niti niso preveč zibali, bili pa so v tem prepričljivi in v obojem živi. Če kdo očita Beringerju igranje pijanosti, potem mu očita igranje sebe in kopanje do sebe, sebe pa vsak izvajalec potrebuje za izpeljavo odličnega koncerta. Iz komada v komad se je atmosfera stopnjevala. Predstaviti idejo in ne štiriminutnih zvočnih odrezkov lahko pomeni velik zalogaj, po drugi strani pa recept deluje dovolj preprosto, vendar dejansko v tem svetu drzno, pokazati je potrebno mešanico strasti in tistega, kar pride z njo, samozavesti. Pa naj ju iščemo v aranžmajih, dobri uigranosti, zvočnih domislicah ali odrskem nastopu, je vse to vendarle plod iz vrtov, v katerem zrastejo posamezni bandi in prepričljivosti izraza. Ko je Berninger v dolgem vrhuncu (ki sta ga smiselno zadržala največja hita ob koncu rednega dela, Bloodbuzz Ohio in Fake Empire), bisu, stopil med občinstvo in skozi publiko prehodil vso pot od odra do vrha prizorišča in nazaj, v specifičnem ambientu Križank, ki ga je mogoče izkoristiti sebi v pravljico, se je zdelo, da med fane meče bombice potrditve. Da tipa vsakega obiskovalca posebej in preverja ter ga obenem neverbalno prepričuje, da je to to. Edina akustična izvedba, čisto zaključna Vandelyne Crybaby Geeks, je povzročila, da je odvrgel mikrofon in znova sestopil na drugi strani, da je občinstvo začutilo trenutek in se umirilo v sakralno vzdušje. Pridušeno, zaneseno petje so prekinjali dvigi njegovega glasu, ki so, kot že tolikokrat vmes, zašli v trgajoče krike. Rock’n’roll obred. Kdor ga je ob enem od teh, stoječega sredi skupine obiskovalcev, potem, ko je z nogo krčevito treščil v tla in se zgrbil, videl v obraz, bo težko pozabil njegov pogled. Pri tem pogledu je raztrgano zakričal, kot že večkrat skozi nastop …

Vendar ni bil in ni mogel biti samo on tisti, ki je dvigoval ozračje. Da ne bo slišati samo petja hvalnic – kakšen aranžma muskontarjev ne zahteva presežkov, ne trganja, ne napetega tipanja, zgodi se tudi kakšen sestop. Vendar o manj kot profesionalnem in tudi doživetem nastopu z njihove strani ne moremo govoriti. Kot celota posamezni člani dajejo vtis velikega banda, ki je osvojila ozemlje svoje branže in na odru ve, kaj dela ter zna pri tem uživati ali čutiti kaj drugega, kar pač posamezniku paše. Po tihem motor goni Aaron, eden od dvojčkov Dessner na kitarah, zdi se, kot da gre za nekakšnega taktičnega vodjo orkestra – saj veste, kdaj gor, kdaj dol, kdaj naprej, nazaj se pa ne hodi, neprepotentno se vključuje s solo vložki, pokazalo pa se je tudi, da bi lahko dobro funkcioniral tudi kot pevec.

Občinstvo ni bilo slabo – seveda je bil prisoten standarden tip introvertiranih obiskovalcev s hudobnimi pogledi, saj, kaj pa pričakuje nekdo, ki vsak dan hodi po ulicah v neki deželi. Pretežni del so sestavljali ljudje, ki se sicer ne izpostavljajo radi, vendar so uživali in izražali tiho avro. Videti je bilo, da tudi Berninger znatno uživa in da mu takšno okolje paše, kar je s kakšnega psihološkega stališča razumljivo. Band je bil, ne v banalnem pomenu besede, spontan. Med drugim so tudi dejansko poskrbeli za spremembo v vrstnem redu in zaigrali štiklc About Today. Vtis je, da se je prebudilo nekaj dolgo zaspanega šarmantno slovenskega, vendar je pomembno dodati tudi, da je releventen delež h karakterju občinstva dodala hrvaška armadica.

Če zaključimo z omenjenim ključem – The National so na tron izrazno enakovredno močnih muzik uvrstili tudi indie zadnjih sezon. Nujno po svoje obarvano – kot pri vsakem drugem žanru -verzijo le-tega. Karkoli ta verzija že pomeni, v kontekstu preteklosti, v kontekstu sedanjosti ali nasploh.

Tekst: MS
Foto: Jurij Bizjak

 

 

The National – Fake Empire

 

The National – Mistaken for Strangers

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.