Pristna osebna izpoved neke ljubezenske zgodbe s post-wave podlago – Future Islands v Kinu Metropol

future islands 2

Celje / Kino Metropol
15. 7. 2011

Ko se prvič odpravljaš na kraj glasbenega zločina, ki ga tvoja ušesa še niso ponotranjila, se še bolj zavedaš želja in vseh že obiskanih lokacij koncertov. Pričakuješ, da bo ozvočenje bore slabo, da bo nepopisna gneča ali pa bo prizorišče skorajda prazno, da se boš počutil kot tujec in boš ves čas koncerta upal, da bi se le-ta dogajal nekje drugje, mogoče celo raje na prostem. Kar se tiče nastopa izvajalca, pa stiskaš pesti, da bo imel moč izvesti najboljši nastop, ki bo prekašal vse že videne posnetke na spletnih omrežjih. Da ne bo dolgočasen, da bo vendarle spregovoril kakšno besedo in koketiral s publiko, predstavil kaj novega ali predrugačil kak aranžma pesmi.

Omenjene želje so rojile v možganih, preden sem vstopila v celjski Kino Metropol, v pričakovanju post wave/dance glasbene skupine Future Islands iz Baltimorja, ki že nekaj tednov koncertirajo po Evropi. Ob enajsti uri zvečer se je prikupno intimno prizorišče v centru Celja napolnilo sintisajzerskega popa željne publike, ki se je sodeč po majhnosti prostora lahko nadejalo osebnega stika z izvajalcem. In tega tudi dobilo. Samuel T. Herring (vokal in pristna interpretacija lirike), William Cashion (bas, akustična in električna kitara, vse v enem) in J. Gerrit Welmers (klaviature in programiranje zvoka) so tekom samostojnega nastopa v roku nekaj manj kot ure in pol predstavili vidnejše pesmi prvega (Wave like Home) in drugega studijskega albuma – posnetega v dnevni sobi, kjer fantje živijo (In Evening Air), kot tudi nekaj novih pesmi (Tomorrow, Grease …), nastalih med turnejami.

Če je tekom prvih pesmi publika bila relativno pri miru ter je z zanimanjem opazovala majhen oder, kjer je Gerrit ves čas statično pritiskal na tipke sintisajzerja, William deško pogledoval po publiki (a se pri tem ni pustil zmesti, temveč je umirjeno igral kitaro), pevec Samuel pa doživljajsko interpretiral pomenska in življenjska besedila, sta vsaj prvi dve vrsti zaživeli ob An Apology, Long Flight, Old Friend in Tin Man. Ob tem je ne le publiki, tudi vokalistu postalo kaj hitro vroče, kljub temu pa je tekom petnajstih pesmi in dvema v dodatku sledila le en kratek premor, zapolnjen z bas jam sessionom in sanjavim indie ritmom. Več tudi ni bilo potrebno, saj so nekatere pesmi že same poskrbele za omehčanje ozračja in stiskanje tistih nekaj parčkov, ki so prisostvovali koncertu. Odlična gestikulacija Samuela, sinhronizirana z besedilom, in prilagoditev zvoka instrumentov prostoru, so pripovedno noto njihovih pesmi, sploh počasnejših, še bolj poudarile. Mlačnega naključnega poslušalca je skromen bend slej ko prej pridobil za svojega in ga vse do zadnje pesmi – primernega zaključka koncerta Little Dreamer s prvega studijskega albuma – držal ter primerno vznemirjal.

Rahlo sanjavi pop osemdesetih, ki ga dopolnjuje bas kitara ter globok in enkratni vokal (spomin na New Order je neizbežen, a vendarle, verjemite, neka druga narava je v Future Islands), ki ali ga maraš ali pa ne, je v petek zvečer prežel Kino Metropol. Publika ni ostala ravnodušna, tudi skupina ne. Dobili so odziv na nov material in mi pristno izkušnjo post wava. Intimnost prizorišča in pevec sta pripomogla k pristnejšemu stiku. Včasih je enostavno – več.

Tekst: Vesna Zagoršćak
Foto: Branka Resnik

 

Future Islands – Tin Man

 

Fotogalerija:

Povezani članki:

Značke: