Jebeš morje, pridi na Švic – Študentski vikend inteligence in cvička

The Closhers

The Closhers

Velika Loka / Kmetija Obolnar
15. in 16. 7. 2011

Vse se je začelo pred devetimi leti, ko je okoli šest študentov organiziralo prvi Švic piknik, kjer je bilo okoli150 udeležencev. Ker pa iz majhnega večinoma zraste veliko, se je festival tekom let širil in po lanskoletnem šoku, ko je na festival Švic prišlo neuradno okoli 8000 ljudi, so se organizatorji zavedali, s čim imajo dejansko opravka.

Prostrani travnik ob Turistični kmetiji Obolnar, kjer se tekom leta odvija kmečki turizem, se je tudi letos za dva dni spremenil v prizorišče največjega festivala na Dolenjskem. Študentski vikend inteligence in cvička je bil preskrbljen z vsem. Za večjo varnost je bilo odgovornih trideset varnostnikov, ki so onemogočali kopanje v bližnjem potoku in švercanje preko letos prvič postavljene ograje ter nasploh za potek festivala brez kakršnihkoli incidentov. Za tiste, ki ne zdržijo brez svojih mobilnih telefonov, je bila postavljena Hotpoint točka, kjer so si jih lahko v petnajstih minutah napolnili. Poskrbljeno je bilo tudi za lačne in predvsem žejne švicarje ter švicarke. Vse to v kombinaciji z večjim odrom ter boljšo tehnično opremo, je privabilo še več obiskovalcev kot prejšnja leta, v veselem pričakovanju dobre glasbe, še več cvička ter prepotenih teles.

Petkovo večerno dogajanje se je pričelo okoli sedme ure s skupino The Closhers. Punk rockerji, ki so imeli pri prvih komadih pod odrom le sedem poslušalk, so z nalezljivimi besedili ter metanjem njihovih CDjev najbolj poskočnim puncam, kmalu privabili vse več in več poslušalcev. Skupina, ki ima že dolgo zgodovino ŠVICa, je s besedili, kot je ”Zato zdaj fantje dejmo ga, še en liter al pa dva’‘ (Konec lepega) definitivno idealna za otvoritev takega festivala. Uspešno pa so tudi ogreli prisotne ter jih pripravili na naslednjo skupino, ki je letos prvič zaigrala na odru dolenjskega festivala.

Adam je zelo mlada štiričlanska skupina samih fantov, ki skupaj zažiga slabih pet let. Polni entuziazma so zavzeli oder ter postregli prisotnim z novodobno fuzijo rocka in popa. Predstavili so nov album, ki je bil za simbolično ceno desetih evrov skupaj z različnimi majčkami in obeski na voljo tudi na samem prizorišču. S hitrim ritmom ter kitarskimi solažami komada Otroci brzine so razvneli publiko, ker pa se je počasi že večerilo, je to omogočilo popestritev nastopa s svetlobnimi in dimnimi efekti. Fantom je uspelo pričarati prav posebno energijo ter dokazati, da resnično uživajo v ustvarjanju glasbe. Svoj nastop so zaključili z iskrenimi zahvalami, vse prisotne pa so pozvali k previdnosti z alkoholom.

Šest fantov in punca, združeni v ljubezni do zagrebške skupine Parni valjak, so nasledili oder ter zgolj s svojim imenom poskrbeli, da se je pod odrom nabrala prava množica, ki se je v nostalgičnem pričakovanju starih komadov priljubljene hrvaške skupine le večala in večala. Prevela me mala, Lutka za bal, Stranica dnevnika, Srcekrad… ničesar ni manjkalo. Refren pesmi Zastave se je glasno razlegel izpod odra, Jesen u meni pa je občinstvo zapelo kar v celoti. Parni Valjak Tribute so si prislužili številne glasne vzklike ter bučen aplavz, razgreta plešoča telesa na prizorišču pa so tako pričakala eno izmed večjih imen petkovega dogajanja, saj je sledila skupina Društvo mrtvih pesnikov.

Fantje z udarnim ritmom, ki so mu sledili hitro menjajoči svetlobni efekti, so naleteli na živahno publiko, ki je bila plesno razpoložena še od prejšnje skupine. Z malo manj energije kot predhodniki so DMP vseeno družno s prisotnimi odpeli vse znane single. Me že ma da bi te, Ti si vse, Čutm te in Metulj, Rabm ter seveda Naftalin, ki so jih udeleženci festivala znali na pamet. Ko pa pri pesmi V tvojih rokah mikrofon v roke namesto pevca vzame kitarist Peter, se navdušenje le stopnjuje. Glede na odziv poslušalcev so očitno eden izmed redkih slovenskih bendov, kjer deli s solo kitarami niso dolgočasni, temveč navdušijo in izzovejo glasen aplavz ter pripravijo na glasno prepevanje refrena. Ali pa je vse to pripisati dejstvu, da so bili vsi že krepko napolnjeni s cvičkom? Kakorkoli že, DMP so priredili pravi žur in s tem pustili težko nalogo skupini, ki je sledila.

Okoli polnoči se je pred malo bolj izpraznjenim prizoriščem prikazala edinstvena hrvaška zasedba ter pustila, da so se preostali poslušalci predali plesnim ritmom. Soulfingers so predstavili kombinacijo funka, soula, jazza in rocka, kjer se moški in ženski vokal prepletata in ustvarjata kakovostne priredbe. Z vmesnimi solo deli pihal in trobil je njihov repertoar vseboval večino ”zlatih” soul komadov šestdesetih. Hey baby (Bruce Channel), The Jack (AC/DC), Think (Aretha Franklin), Kiss (Prince), Drive my car (The Beatles) ter Walking on sunshine (Katrina & The Waves) so jim prinesli zagotovljen uspeh, odru pa je kraljevala plesalka v rdečem, ki je s svojimi nalezljivimi plesnimi koraki v gibanje spravila še tako utrujene obiskovalce.

Ko so Soulfingers zapustili oder ŠVICa, je sledil dolg instrumentalen uvod, po katerem je na oder pritekel nihče drug kot ikona slovenskega rocka – Pero Lovšin. Marsikomu je z izbranimi komadi iz svojega več kot 30-letnega ustvarjanja pričaral nasmeh na obraz. Osmi dan, Sam en majhen poljub, Hiša nasprot sonca ter Bandiera Rossa so navdušili že tako ponorelo publiko, ki pa se je po odpeti Zdravljici počasi odpravila stran, če ne zaradi utrujenosti, pa zaradi zadnje skupine Zaka pa ne, ki kljub izboru dobrih priredb (Ne zovi, mama, doktora, Mi plešemo skupine Prljavo Kazalište) ter številnimi drugimi znanimi komadi (Mi se mamo radi, Še kiklco prodala bom, Je v Šiški še kj odprtega) niso navdušili. Dokaj nerazločna pevka, ki jo rešijo ostali člani skupine s svojimi instrumentalnimi vložki ter karizmatičnim pristopom. Tako se je petkovo večerno dogajanje končalo in še najbolj vztrajni so popadali po šotorih.

Sobotno jutro se je pričelo s hodečim orkestrom med šotori, ki je poskrbel za prijetno budnico. Ob pesmi Zmija i žaba pa so svoje glave iz šotorov pomolili še najbolj zaspani švicarji, pripravljeni na nov sončen dan ter iskanje zloglasnega Marjana.

Brez enega samega oblačka je bila sobota idealen dan za dogajanje tekom dneva. Vse od bodypaintinga, turnirja v odbojki, slip’n’slide, speedmintona do nogometnega turnirja…nedvomno se je našlo nekaj za vse, ki popoldneva niso želeli preživeti v senci ali hladni vodi bližnjega bazena. Za nasmejane obraze sta poskrbela standup komika Tin Vodopivec in Perica Jerkovič, še več dobre volje pa so že šesto leto zapored prinesle študentske igre, ki so zaključile popoldansko dogajanje in nas pripravile na nov naval večernih skupin.

Ponovno smo slišali pesem Ne zovi, mama, doktora, tokrat v izvedbi skupine Spimdotreh. Ponovila se je zgodba prejšnjega dne, saj je pred odrom stalo maksimalno dvajset poslušalcev. Razlika je bila v tem, da jim kljub solidno izbranim priredbam (Rebel yell, Hard to handle), do konca svojega nastopa ni uspelo privabiti pretirano več občinstva, kot so ga imeli na začetku.

Veliko bolj pa so navdušili D’neeb, ki svojo tradicijo nastopanja na Švicu nadaljujejo od samega začetka festivala. Fantom, ki ustvarjajo mešanico ska, punk, rock in funky glasbe, pa se imamo za zahvaliti za nastanek uradne himne, ki se je tekom dneva večkrat razlegla iz zvočnikov. Z dvema saksofonoma ter trobento so poskrbeli za poskočni ritem ter zaigrali priredbe kot so Valerie (Amy Winehouse) in Another Day in Paradise (Phil Collins) ter predstavili čisto novo pesem. Svoj enkraten nastop so zaključili s složnim petjem pesmi Sanjao sam moju rožicu (Leteči odred) skupaj z vsemi zbranimi ter s tem upravičili svoje mesto na Študentskem vikendu inteligence in cvička že deveto leto zapored.

Oder je nato zavzela štiričlanska zasedba iz Kopra, ki deluje pod imenom Sin Story. Tehnično podkovani fantje so že drugič zaigrali na festivalu in tudi letos, kljub manjšim tehničnim težavam, navdušili predvsem z hitro ritem sekcijo ter kitarskimi distorzijami. Born to be Wild (Steppenwolf), LA Woman (The Doors), It’s my Life ter You Give Love a Bad Name (Bon Jovi), I Smells Like Teen Spirit (Nirvana) in The Alabama Song so le ene izmed priredb, ki so ustvarile vzdušje kot ga ni še nobena skupina pred njimi in zasluženo so jih vzkliki vabili k nadaljnjemu igranju, a žal brez uspeha.

Razočaranje pa ni bilo preveliko, saj je sledila skupina, zaradi katere je bilo prodanih večina, če ne vse, enodnevnih kart. Na oder so namreč prišli izredno dobro razpoloženi Tabu. Pevka Tina je s svojim prijetnim, skoraj čarobnim glasom ter bosonogim skakanjem po odru malokoga popeljala na Oblak za dva, ter dokazala, da so se fantje ob izgubi prejšnje pevke Nine nedvomno odločili za pravo zamenjavo. Dobra vila, Angel, Lahko sem srce, Divje…vse znane single so prisotni prepevali skupaj s petčlansko skupino. Ob kratkem izseku iz pesmi 99 luftballons pa so po nebu zaplesali številni milni mehurčki ter nas popeljali v pesem Poljubljena, ki je bila pravilen izbor, za zaključek nadvse ljubkega nastopa.

Že tretjič/četrtič (še fantje sami niso sigurni kolikokrat) je prišla na festival zabavat skupina MI2, ki se je iz dueta prelevila v kvintet. Osebno me niso pretirano navdušili, ostali pa so glasno prepevali najbolj znane pesmi (Pojdi z menoj v toplice). Dejansko so si prislužili spodbujanje za ponoven prihod na oder, kar so tudi izkoristili in zaigrali taborniško pesem V dolini tihi ter Mi smo stare pizde, ki je bolj znana v izvedbi fantov Zablujene generacije. Slednji pa so bili tudi letošnje veliko presenečenje Švic-a, kar je več kot le navdušilo prisotne. Že znani rockerji slovenskih odrov so zabavljali s komadi, kot so Moja mala, Extrasupermegafakinnujno, Patricija, Pobegli vlak, Razdalja, Metulj…. Vse kar lahko povem, je le še to, da so se organizatorji resnično potrudili ter do samega začetka koncerta Zablujencev skrivali to veliko presenečenje.

Svoj kratek repertoar so predstavili še Happy Ol’McWeasel, ki so za kratek čas ustvarili vzdušje st. Patric’s day s svojimi priredbami irish-punk komadov. Kot imajo navado, so zaigrali Drunken Sailor, Whiskey in the Jar ter številne druge pesmi skupin, kot sta Floggin Molly in Dropkick Murphys. Zelo razredčeno druščino pod odrom so poskušali navdušiti za moshpit, a žal neuspešno in tako se je njihov koncert končal.

Dvodnevni festival pa je zaključil ansambel Mladi godci, ki pa je na žalost igral pred skoraj praznim odrom in navduševal le preostale prisotne z dovolj veliko količino cvička v krvi, da niso podlegli zaspanosti.

Ker se nam naslednje leto obeta že deseti ŠVIC, se organizatorji že sedaj pripravljajo nanj in obljubljajo večja glasbena imena, več zabave, še več študentov in nedvomno več cvička. In nedvomno bo vreden udeležbe!

Tekst: Petra Vadas
Foto: Anja Koren 

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.