Drimiči na Dunaju

Drimiči na Dunaju

Drimiči na Dunaju

Avstrija / Dunaj / Gasometer
27. 7. 2011

Drimiči gor, Drimiči dol, nov bobnar, star bobnar… je bila glavna tema pogovorov na avtobusu. Debata o tem, kdo je boljši, ni pojenjala vse do jutranjega prihoda nazaj v Ljubljano. In zagotovo se je nadaljevala še dolgo potem, ko smo se poslovili.

Ko pride v bendih do tega, da nekdo odide ter še bolj, ko bend dobi drugega člana, se publika vedno razdeli na dva pola. Prvi pol zagovarja starega in da bend ni več to, kar je bil. Ter drugi pol, ki ostane neomajen v ljubezni do benda in so veseli, da je skupina še vedno delujoča, kljub novemu imenu. Ko so Dream Theater oz. ko je Mike Portnoy najprej sporočil, da rabi počitek ter kasneje, da ni več vezni člen v bendu, se je o tem govorilo po celem svetu. Dream Theater so le ime, ki je na sceni že preko 25 let in spadajo med vodilne progresivce v metalu. Njihov sloves je seveda čisto zaslužen, na poti je že enajsti studijski album in vsak do sedaj je bil mojstrovina zase. Še več se je o njih govorilo, ko so potrdili avdicije za novega bobnarja in medse sprejeli Mika Manginija, ki velja za enega najhitrejših bobnarjev na svetu. Skratka, Dream Theater so še kako živi in tako nas je Concert Freak letos peljal na njih že desetič!

Za predigro so bili napovedani Angleži Amplifier, o katerih smo že pisali ob njihovem junijskem obisku Dunaja. Zagotovo zanimiva izbira, kajti bend s svojo glasbo ne rovari ravno v enakih vodah kot Dream Theater, je pa njihova skupna točka zagotovo kakovost in predanost glasbi. Zato smo bili kar kar malo negativno presenečeni, da načeloma nihče ni vedel, kdo igra pred glavnimi ter kdo sploh so. Prve vrste so bile nabasane s feni Dream Theater, ki so skoraj stoično spremljali kratek nastop predskupine ter na koncu vsakega komada vljudno ploskali. Le par posameznikov je dalo vedeti, da jim glasba dogaja. Vendar se fantje niso dali, svoj nastop so opravili profesionalno in energično kot vedno, a vseeno se je njihova glasba nekako izgubila v dvorani, da o neprestanem mahanju benda, da jim uredijo zvok, ne govorim. Zato so določeni posamezniki celo izjavljali, kje so DT našli takšen neprofesionalen bend. Kar je zagotovo nepravična nalepka, kajti fantje veljajo za prave profesionalce tako na odru kakor na albumih. Ter po drugi strani, kakršni profesionalci so DT, so predskupino zagotovo skrbno izbrali in že to mora biti plus. Tako nesrečni pripetljaji s tonskim tehnikom ter opremo ne smejo biti razlog, da se da bendu takoj črno piko. Svojo vlogo kot predskupina so opravili več kot dobro in upajmo, da so si pridobili kakega novega poslušalca.

Medtem se je dvorana napolnila (glede na videno je bila blizu razprodanemu ali celo razprodana) in vsakič ko je glasba v zvočnikih utihnila, je v dvorani završalo v pričakovanju… Glede na prejšnje koncerte je bilo domnevati, da bo setlista dokaj podobna, razen zadnjih komadov, ko so se poigravali s tremi različnimi naslovi, glede na samo dolžino koncerta. Iz zvočnikov je tako zadonel komad Dream Is Collapsing (izpod rok Hansa Zimmerja), Rudess je otvoril koncert s komadom Under a Glass Moon z albuma Images and Words in dvorana je padla v Dream Theater svet. Strah, da novi bobnar ne bo dohajal prejšnjega, je bil odveč. Mangini je zagrizel v kislo jabolko in iz njega iztisnil največ. Koncert je odigral suvereno, bobnarski solo je navdušil, še bolj njegova skromnost. Ker je Petrucci prevzel spremljevalne vokale, ni manjkalo čisto nič. Četudi je bilo slišati, da akustika ni ravno stoprocentna – ali so bile nastavitve ali sama dvorana kriva, da je zvok občasno ušel po svoje, so gospodje svoj koncert odigrali kot se za prave profesionalce spodobi. Tehnična dovršenost slehernega člana je neizpodbitna, četudi je komu celo preveč težka in naporna, pa je koncert vseeno izzvenel sproščeno in skromno, mogoče celo nepretenciozno. Setlista je zaobjela njihovo celotno delovanje ter zraven dodala vpogled v nov album z On the Backs of Angels. Zanimivo, da so na seznamu bile pesmi, ki so prišle izpod rok Petruccija ali Myunga, noben zaigran komad pa ni bil od Portnoya. Tako, da je vseeno bila neka mala vrzel, kakšen A Change of Seasons ali The Glass Prison bi bila pika na i, vendar bi seveda to podaljšalo koncert za kar dobro mero. A vsega tudi ne moremo imeti.

Po obrazih obiskovalcev so dobili to, po kar so prišli, ter po komentarjih sodeč se bodo še vrnili na njihov naslednji koncert. Pa brez zamere, če sem odprla reportažo z besedo Drimiči, nobenega omaleževanja nisem imela v mislih, samo beseda zveni tako prijetno, domače, sama beseda jih naredi mogoče bolj pristne ter vabeče – kajti marsikdo jim ne da priložnosti samo zaradi tega, ker pri imenu benda pomislijo na nadrkancijo, napiflanost, pretirano tehničnost in pomanjkanje čustev. Ampak Drimiči … Drimiči so nekaj domačega in prijetno uho božajočega. Poizkusite jih …

Branka Resnik

Setlisti:

Amplifier:
Airborne
The Wave
Interstellar
Motorhead

Dream Theater:
Under a Glass Moon
These Walls
Forsaken
Endless Sacrifice
solaža Mika Manginija
The Ytse Jam
Peruvian Skies
The Great Debate
On the Backs of Angels
Caught In A Web
Through My Words
Fatal Tragedy
The Count of Tuscany

Metropolis Pt. 1: The Miracle and the Sleeper

 

Amplifier – Interstellar

 

 

 

 

Povezani članki: