Danger Mouse & Daniele Luppi – Rome

Danger Mouse & Daniele Luppi - Rome

Danger Mouse & Daniele Luppi – Rome

2011, EMI Records / Dallas

Brian Joseph Burton, bolj znan pod imenom Danger Mouse, je mož, ki ga v zadnjem obdobju zasledimo kar pogosto, saj so ga za produkcijske usluge svojega prihajajočega albuma poprosili sami U2, taiste usluge pa je v preteklosti nudil že risani druščini Gorillaz, še enemu Albarnovemu projektu The Good, the Bad and the Queen in kameleonskemu trubadurju modernega časa Becku na zadnjem albumu Modern Times. Vzrok za preboj iz anonimnosti pa gre navsezadnje pripisati eksperimentalnemu ploščku The Grey Album iz leta 2004, na katerem je prepletel raperske napeve z Jay Z-jevega The Black Albuma in inštrumentale z White Album liverpoolskih kuštravcev The Beatles. Niti drugi del dvojice Daniele Luppi ni kak glasbeni nedonošenček, temveč gre za prekaljenega italijanskega skladatelja, ki glasbeno spremljavo dodaja večinoma gibljivim slikam, kot soaranžer pa je navsezadnje sodeloval tudi na zadnjem Pattonovem projektu Mondo Cane.

Skupni projekt z enostavnim naslovom Rome je žanrsko bližje Luppijevim delom, saj album vsebuje bogate orkestracije, ki ne ostanejo povsem v polju resne, temveč všečno zahajajo tudi na lahkotnejše in dostopnejše polje popularne glasbe. V osnovi gre sicer za poklon italijanskim špageti westernom, ki jih glasbeno pooseblja velikan Ennio Morricone, saj se kot rdeča nit vseskozi muzajo ležerni zvoki vodilne, ”kavbojsko uglašene” električne kitare, okrog katere igra bobnov, basa, brenkal in godal razvija in gradi dokončno zvočno sliko. K tej v veliki meri pripomoreta tudi vsestranska gostujoča vokalista Jack White in Norah Jones, ki sta se v preteklosti v prenekaterih, zanju ne ravno tipičnih vlogah, že odlično znašla. Jack na tem projektu za odtenek prekaša Norah, ki kljub odlično opravljeni vokalni vlogi s svojim melanholičnim glasom na prav tako glasbeno podlago mestoma vse preveč spominja na pop trip-hoperje Morcheeba in tako ne predstavlja želenega zvočnega kontrasta. Tudi pri skladbah brez Jacka in Norah ne gre za čiste inštrumentale, ampak njuni mesti zasedeta bodisi sopranistka Edda Dell’Orso bodisi zbor Cantori Moderni di Alesandro Alessandroni, ki sta v tistem drugem času sodelovala že pri glasbeni opremi za filme The Good, the Bad & the Ugly ter Once Upon a Time in the West in s svojim brezbesedno mrmrajočim sledenjem vodilni melodiji ustvarita posebne vrste klimaks. K zvokovni patini poleg vsega doprinesejo tudi izbrani analogni inštrumenti in snemanje albuma v studiu pod neoklasično rimsko cerkvijo, kar kaže na do zadnje podrobnosti premišljen in dodelan album, na katerega je bilo od začetne ideje do končne realizacije potrebno čakati kar pet let. Le koliko albumov v tem času posnamejo današnji instant glasbeniki?

Jurij Bizjak

Povezani članki: