52. Jazz festival Ljubljana – 2/4 – Prepih

Hidden Orchestra

Hidden Orchestra

Ljubljana / Cankarjev dom & Dvorni trg & Kino Šiška
30. 6. 2011

Drugi dan aktualne edicije festivalskega jazziranja je mimo. Prav nevsiljivo se je zvrstila cela paleta muzik in kontekstov, in celo biovremenska tuga se je zdela kar prebavljiva. Odpoved enega od napovedanih koncertov (Ilhan Ersahin’s Istanbul Sessions) je rahlo sprostila scenosled, ki ga je popoldne v Cankarjevem domu otvoril solo nastop kontrabasista Williama Parkerja in so ga v veliki dvorani Kina Šiške med divjanjem klime precej na glas končali škotski jazztronični Hidden Orchestra. Kuriozna zasnova dneva je predvidevala (in pretežno realizirala) migracijsko linijo Štihova dvorana / Čevljarski most / dvorišče KŠ / Katedrala KŠ in sila različne muzike na poti.

Začenši z omenjenim mojstrom na kontrabasu, čigar solo nastop je že po definiciji obetal vsaj posebno izkušnjo in sprožil nemalo pričakovanj. In res, nekaj ritualnega je bilo na vsem skupaj – ves fokus, ki so ga zase terjale sorazmerno abstraktne linije in repetitivno grajenje muzike sta terjala prav svojstveno zamaknjenost. Prvi del špila je bila improvizirana in amorfna masa z lokom igranega kontrabasa, Parker se je poigraval z motivi, ki so se kot v čiaroskuru izdvojevali iz mehkih, pa malce iztirjenih krivin. Vseskozi je vsaj toliko kot v tonalnost raziskoval samo zvočnost; prizven, odzven in napako; rahlo škripajoč se je njegov kontrabas zdel iskren, z vsemi odstopanji v hipu in zanosu porojene muzike. V drugem delu je lok zamenjal za prste in sproščeno raziskovanje za trdnejšo shemo; serijo svojih in tujih kompozicij je spletel v eno samo zvočno potovanje, ki je od sterilnosti še vedno dodobra odstopalo, a so hkrati brezhibna artikuliranost, čustvena evokativnost ter globok in ritmičen zven, v katerem tako dobro slišiš vsakokratno naravo stika prsta in strune, vodili v prav posebno hipnotičnost. V tej je ostal tudi v zadnjem, tretjem delu, ko je z lokom iz inštrumenta izvabljal prav posebno večzvočnost, neulovljivo visokofrekvenčno dronažo, ki je na trenutke skoraj mejila na piščal, pa se spet potopila v godala, in so se nove in nove linije počasi nalagale druga na drugo. Pravzaprav zelo preprosto, z lokom drseč po strunah na drugi strani kobilice je iznedril nenavadno masivno sonično prezenco. Nastop Parkerja pač ni bil bravurozen egotrip, kot bi ga človek nemara celo želel, ampak po eni strani akt globoke vere v muziko, inštrument in njun potencial, po drugi pa izkaz nemalo zaupanja tudi v samo publiko.

Preko omotice, porojene iz v popoldan zasajene sonične intervencije, je pot do Čevljarskega mostu vodila čez napolnjen, v turistično enklavo okupiran center mesta. Ker je nameravano lokacijo zasedel vzporedni festival Ana Desetnica, se je preko nekaj mrežnih poizvedb izkazalo, da Angles Sextet baje godejo na Dvornem trgu. Žalibog sem ujel šele zadnji komad, in tako je presunila predvsem genialnost konteksta. Čez trg se je počasi valila poletna masa ljudi, zvenelo je po mestnem življenju, med vse to pa so ga žgali neozvočeni švedje z živahnim, svobodnjaško zvenečim fraziranjem čez skoraj plesno in zunajevropsko ritmično shemo. Zvočno okolje, urbani kontekst in muzika so delovali prav homologno. Še več, edino smiselno. Odsotnost žmohtnega jazza v običajnem kanonu zvočne polucije javnega prostora je sicer razumljiva, ne pa nujno sprejemljiva, in takšne drobne intervencije v urbanost, skupaj z random posedanjem po tleh trga, nudijo skoraj subverzivne užitke.

V duhu Ljubljane 2.0 naj bi festivalska publika verjetno malo zapravljala po mestu in se nato z bicikLJem ali Urbano preselila v Kino Šiška. Tam se je obetala iz vrta v dvorano preseljena predstavitev projekta Operation Charlie domačega kontrabasista Roberta Jukiča. Sprva si niti nisem mogel pomagati ven iz skepse. S prvim komadom ter Jukičevo napovedjo koncepta projekta, ki je pravzaprav preigravanje klišejev ter poustvarjanje soundtracka za gangsterski film, sem vse skupaj vzel kot pastišerijo, ki bi na vrtu KŠ še šla skozi, tako pa je ubogega recenzenta, meni nič tebi nič, ugrabila v veliko, od premalo publike skoraj posmihajočo se dvorano. A se je k sreči oboje precej nenadejano razrešilo; nekaj ljudstva si je ta večer vseeno poželelo jazza, za povrh pa se je kvintet na odru izkazal za močno postavo. Kompozicije vseeno niso bile premočrtna klišerija, marveč posejane z dovolj sodobnimi zvočnimi manirami, da so premnogi trenutki izzveneli več kot odlično. Nakazale so avtorjeve aranžerske spretnosti, ki bi lahko ne le mestoma, marveč kar povsem in počez bolj subtilno in subverzivno pristopil k matrici, katero je obdeloval. Tako pa je moral skozi skoraj kompleten špil nositi glavnino glasbenega presežka, saj je bil poslušalec prepuščen predvsem gibkosti, moči ter všečnosti njegovega kontrabasa, njegovim trdnim linijam in čistemu, malček zagroovanemu vajbu. Bobnar Gašper Bertoncelj ter pleh sekcija (Daniel D’Agaro, David Jarh, Cene Resnik) so bili sicer špilali suvereno in z žmohtom, a neke posebne vloge ter kreativnejših outputov jim sam projekt, tako se zdi, ni namenil. Ampak ajde, dlak v jajcu najdeš po želji, in špil je bil več kot zanimiv. Še najbolj mu je nemara narobe hodilo dejstvo, da sem – priznam – kar nekam preveč pričakoval za večer še zadnje napovedane muzikante.

Hidden Orchestra so namreč povsem druge baže kot doslej realiziran letošnji program. Nekje med downtempo loungom, drum’n’bassom in abstraktno elektroniko špilajo jazz zelo sodobnega, današnjega zvena. Preprosti komadiči, katere dela učinkovite predvsem dobra produkcija in globok, globok zvok, z žmohtnim in radirajočim basom, so se dodobra zažrli v moj predvajalnik zadnjih dveh tednov; nevsiljivi, z dovolj pop senzibilnosti za te soparne dni, obenem pa resnično svojega, izdiferenciranega zvoka. Dva seta bobnov, en muzikant za basom in elektroniko ter druga muzikantka, ki si je elektroniko delila z violino, ter gostujoči pihalec so nemalo obetali; predvsem seveda dokaz, da tudi izven plate funkcionirajo tako navdušujoče. Obetavna je bila tudi njihova zahteva po glasnem ozvočenju; naj ga ruži, jebemiš! Inu, kot nemara ton pisanja nakazuje, ves ta hype pač ni šel skozi. Že po nekaj komadih je vse skupaj malce zastalo. Za živ nastop svoje sicer minimalistično opremljene komade po ne povsem potrebnem do-aranžirajo, in tako na koncu ostanejo preprosti komadi, ki bi vendarle bili nekaj več, pa jim strukturna banalnost tega niti ne dopušča. Dodelano produkcijo, ki misteriozno zavijanje violine ali semplerja smiselno uduši v celotno zvočnost, je tu zamenjala bolj enakopravna sonična vloga melodičnega dela napram ritmičnemu, in tako se kar nekam preveč v ospredje postavlja blaga osladnost. A – tu spet pride obrat – četudi pod pričakovanji je bil špil blazno fajn. Všečna je bila masivnost ter glasnost zvoka in skoraj fizično rokovanje električnega basa s poslušalcem. Visoko kvaliteten loungy drum-n-bass s par komadi, ob katerih so vse zgoraj omenjene kritike povsem odveč, saj so tudi v živo slišati fenomenalno. Od sanjavega komada Dust pa do od Cesarie Evore skopiranega Tired and Awake, pa še nekaj komadičev počez. Sploh se zdi, da so špilali kar nekaj muzike, ki ni z njihove najnovejše plate, in nemara bi znalo biti, da njena zrelost in kompaktnost morda zato ni uspela povsem priti do izraza.

Kakorkoli že, vsem pikolovskim kritikam navkljub je šlo za muzičko uspešen dan. Hidden Orchestra so definitivno smer, s katero se mora festival še naprej spogledovati, saj nekaj paktiranja s popoidnimi trendi ter hipstersko srenjo verjetno potrebuje, obenem pa takšna muzika nedvomno predstavlja neko naprej strmečo kreativno živost v jazzu (četudi izven njega). Tudi Robert Jukič Operation Charlie so bili vredni posluha navkljub oz. ravno zavoljo skepse, katero so razblinili in skozi svoj izredno narativen pristop k muziki odgodli kar seksi serijo filmskih klišejev. Angles Sextet so bili, kot že rečeno, divji že s samo dislocirano in izgubljeno lokacijo nastopa, solo William Parker pa niti ne potrebuje komentarja. Nemara je bil ali bo kak špil bolj navdušujoč od njega, a nekatere muzike si lahko privoščijo, da tako na-prvo-žogo odzivnost zanemarijo in gredo povsem svojo špuro. Intimno, introvertirano, nikakor ne lahkotno inu, kakopak, tako zelo svobodno.

Tekst: Anže Zorman
Foto: Matjaž Škrinjar

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.