Vreme brutalnih dobronamernika – Kompilacija pesama Rock/Metal bendova sa stihovima Milana B. Popovića

Vreme brutalnih dobronamernika – Kompilacija pesama Rock/Metal bendova sa stihovima Milana B. Popovića

Vreme brutalnih dobronamernika – Kompilacija pesama Rock/Metal bendova sa stihovima Milana B. Popovića

2010, Samozaložba

Milan B. Popović (1976) je beograjski pesnik in kolumnist, avtor pesniške trilogije, ki jo sestavljajo naslovi Molitva tetoviranog srca, Vreme brutalnih dobronamernika ter Oka da ne ispustim dah. Po drugi od njih je poimenovana tudi pričujoča kompilacijska plošča, na kateri je 17 žanrsko in v tem ali onem smislu idejno bolj ali manj raznorodnih srbskih izvajalcev ustvarilo interpretacije stihov iz omenjene pesniške zbirke. Za ta korak so se odločile in ga po sledečem vrstnem redu izpeljale sledeče združbe muskontarjev: Abanos, Tales of Dark, Seraphim, Backbone, Alogia & Sweety (včasih znana kot Slađana Milošević), Iskaz, Disparador, Darkshines, Art Diler, Atlantida, Amaranth, A.R. CLUB, Broken Strings, Instant karma, Asphalt Chant, Demether in Heaven rain.

Izraz interpretacija obstoji kot formalno poimenovanje takšne združitve dveh umetnostnih smeri, kot prezentacija končnega izdelka pa ne, saj bi ta prav lahko funkcioniral tudi kot samostojna glasbena enota, če bi bili člani bandov pesniki. Zlitje dveh branž je skoraj neopazno (razen v primeru šibkejših komadov), kar potrjuje upravičenost pesnikovega s subkulturnim pomenom prepojenega vzdevka ‘Pesnik istetoviranog srca’. Energiji, ki jo nudita njegova poezija in različne glasbene forme sta usklajeni in tako prepleteni, da delujeta včasih že enovito – še posebej v prvem delu albuma, ki je trše narave. Ta obsega devet komadov, žanrsko opredeljivih kot gotski, doom ali nu metal (čeprav se okviri presegajo, kar bi lahko bila ena od temeljnih zahtev za pristop k takšnemu projektu), medtem ko je izvedba zasedbe Iskaz domena hardcore/crossover rapa. V tem delu se pojavljajo domišljena ali pa kreativno izmišljena vokalna tipanja pesmi. Kljub temu, da gre za žanrsko (samo delno) značilne glasovne linije, je vsaka bogata in čutna, drhti in se usklajuje z značilnim ritmom poezije in tako enkrat brutalno izpeva njeno bolečino, drugič pa v iskanju človečnosti in človeškega stika ganljivo teče v poslušalčeva ušesa. Obe čustvi nosita med seboj še obsežno paleto barv vmesnih čustev. Specifika vsake posamezne pesmi tako ni vprašljiva. Glasbeniki žgejo in vžigajo ter izžigajo strastno, subtilno in široko, pri tem pa ne popuščajo niti za trenutek, s čimer pretočijo ogromno energije. Toliko, da se na momente zazdi, da obrtniški standardi v določenih segmentih aranžmajev ne zadoščajo, s svojim udrihanjem pa pustijo na poslušalcu znamenja, ki ne obledijo kar tako. Trdi zvoki in ritmi dopolnjujejo poezijo in ta dopolnjuje njih. Obe sferi pridobita novo vrednost, s krepljenjem že obstoječih (denimo strasti in nekompromisnosti) in nadihovanjem novih. Muzika je deležna doze poetične vpojnosti v vse, kar poezija motri, v množino čustev, ki jih zajema in, ki jih prav tako v številu načinov množično dostavlja, poezija pa rokenrol, ki ga za svoj izraz nujno išče, venomer pogreša in ga resnično najde šele, ko se z njim preplete. Omenjeni rokenrol pa se žanrski zanimivo vpleta v osnovno metalsko formo pri pesmi Izdaja (ja bih da odmorim svoju dušu) v špilu Alogie & Sweety. Slađana Milošević se z za rock značilnim, bad girl petjem na prvi posluh nevsiljivo, vendar v detajlih jasno razvidno in širokopomensko vključuje v to osnovo, pri tem ji z ritmičnimi poudarki in podobno subtilno vključenimi domislicami v istem duhu sledijo člani banda, kar deluje zanimivo in zaradi izvirnosti vznemirljivo. Le deveta skladba, Umiriti dan, zaigrana s strani Darkshines, se izgublja v stereotipnih prehodih in udarni baladnosti in se nazadnje skozi dostojno izvedeno obliko tega izraza vendarle obdrži na nogah.

Vseeno pa naznani nagel padec, ki sledi z Art Dilerjevim Dok me pogledom streljaš. Uvod je obetaven in vzbudi apetite po prepustitvi odlično izpeljanem žanrskem preskoku, dokler se ne prevesi v brezizrazno power pop balado v maniri dobrega starega stadionskega hipnotiziranja dekletc, mamic in vseh generacij ter spolov, ki doživljajsko stopajo v ta rang. Kombinacija klišejskih rifov, po zapovedih umeščenih solaž, že arhetipsko v podzavest zapečatenih prehodov in melodramatičnega petja ne prepušča nobenega prostora za uspel razvoj komada, niti po kakšnem bizarnem naključju v samo poezijo ne vdahne novega življenja, vendar je ta dovolj samostoječa, da ohrani svojo integriteto in ostane opomnik na to, kako zgrešena je zvočna slika poskusa glasbene preslikave le-te. V svojem bistvu Atlantidini Talasi niso nič drugega, le pakiranje je spremenjeno in s tem je drugačen tudi pridih. Gre za heavy metal v njegovi najzgodnjejši obliki, prirejen za isti pop trip kot pri Art Diler, vendar vseeno s formo, ki je v obrtniškem smislu obdržala nekaj več kredibilnosti. Kar pa nikakor ne spremeni njenega temljnega značaja. Komad v teh okvirih preraste v delno zanimivo instrumentalijo ob svojem koncu, s tem pa izstopi iz koncepta albuma. Edina prednost teh dveh pesmi je v tem, da sta vmeščeni v sredino plošče in s tem ne razbijata kontinuitete predhodnega in sledečega sklopa ter njune kvalitativne celovitosti.
Nasploh je razvrstitev pesmi smiselna in idejno uspešna. Album tudi s tem pomaga ohraniti v spominu in pripomore k vsebinski osmišljenosti ne samo kot logična odločitev, temveč tudi v očitno dobro premišljenih detajlih.

Od enajsti pesmi sledijo prefinjene muzikalije alter-folkovskih ter rockovsko raznolikih izdelkov, ki segajo od sodobne mešanice garaže in alternativnega rocka (Instant karma) do akustičnega dooma, s senco industrijskega vzdušja in eterične ambientalike (Amaranth). Vse pesmi stojijo karakterno in prepričljivo, vseeno pa se zdi, da se s poezijo Milana B. Popovića ne razumejo tako na prvi pogled, na prve udarce in na prvi nepremišljeni ples kot prvi del albuma. Kljub temu pa se v tem sklopu skriva komad z največjim potencialom – Oprost v izvedbi Asphalt Chanta. Njegov večpomenski vokal, eterično sakralen in frajersko-karizmatičen obenem, ob spremljavi počasne, vendar značilno rockovske in v bogato niansirajoče ritmike ter tišjega, vendar z močno žensko integriteto v materinskem smislu ter v svojem namenu izvrstno dopolnjujočega ženskega glasu izvrstno odpre pesem, ki zveni kot ljubezenska molitev, povzdigujoči Oprost. Vendar se v nadaljnosti, po vključitvi kitare in klasične, vendar samosvoje rockovske forme v nasičenosti in sicer spretnem manevriranju med načini izrazja preveč oddalji od moči in čustvenega drajva, vzpostavljenega na začetku, dokler se spet ne najde v z zvoki odebeljeni, znova osmišljeni celoti in ponovno najdeni vse prisotno obvladljivi, gentlemenski eleganci. Kljub idejni moči, je pesem izpeljana s premalo organizacijske sofisticiranosti, kar še bolj bode v oči, saj znotraj posameznih delov avtor glasbe kaže velik potencial za le-to. Zaključek albuma prinaša novo šibko točko. Simfonično-metalska Dva izvajalcev Heaven Rain je kič, v ušesa bijoč, vendar dovolj nepretenciozen in znotraj sebe z dovolj močnim vokalom, da ta kič vsaj deloma osmisli, osmišljeno pa je tudi njeno mestov razvrstitvi, saj sledi dolgotrajnejšemu in udarnejšemu sklopu, ki pomeni zaključek že sam na sebi, ki mu, formalno, zaključek da ona sama.

Plošča kot celota in vtis funkcionirata sugestivno in ne bledita zlahka. Močnejše plati puščajo okus po strasti, mesenosti, brutalnosti, z druge strani pa empatičnosti in topline, ki se bodisi izraža kot značilnost brutalnosti, bodisi samostojno. Slabše plati na močnejše ne mečejo slabe luči, kakor tudi ne na poezijo Milana B. Popovića, ki sama prevzame to vlogo v odnosu do njih. Moči in samo-stojnosti le-te ter profesionalni in siceršnji širini odnosa glasbenikov do nje, gre pohvala na račun, da je ostala poezija, istim karakteristikam glasbenikov, odličnosti izpostavljenih in tetoviranosti njenega srca pa za to, da je istočasno postala glasba. Album, ki premika najprej kot predmet z osebnostjo, ki pomeni kot celota, ki ne bledi zaradi svojih šibkosti, standard za kompilacije in koncept takšne vrste. Kot takšen je izpolnjen v smislu, s katerim se je odločil osmišljati se, kot glasbeni izdelek pa v skladu z vsem ugotovljenim deluje raznovrstno, tu odlično, tu slabo, tu loveče se, drugje suvereno, skratka – dobro.

MS

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.