V kotlovnici osemdesetih s Saxon

Saxon (10)

Ljubljana / Kino Šiška
30. 5. 2011

Že nekaj let so osemdeseta spet nazaj v modi, kar še posebej velja za glasbo iz tega obdobja. To še predobro vedo naši komercialni radiji, ki nas vseskozi posiljujejo s hiti iz osemdesetih. Že ob omembi teh „hitov“ dobim rahel napad ošpic, kaj šele ob njihovemu poslušanju. Hvala leteči spageti pošasti pa so poleg komercialnega šundra v osemdesetih v podtalju ustvarjali bendi, ki so imeli ogromen vpliv na razmah alternativne godbe v devetdesetih in naprej. Po eni strani so se v majhnih klubih postavljali nastavki za indie in alternativni rock v širšem pomenu, po drugi strani je pa to bilo zlato obdobje thrash in heavy metala. Eden od praporščakov britanske veje heavy metala (novi val britanskega heavy metala – NWOBHM) so tudi legendarni Saxon, ki so v prvi polovici osemdesetih izdajali odlične albume eden za drugim, se v drugi polovici osemdesetih izgubili v komercialnemu prilagajanju, životarili v težavnih devetdesetih in ponovno našli občutek in mesto v tem tisočletju. Poznani po odličnih živih nastopih so pred Kinom Šiška privabili pisano gruča ljudi vsaj treh generacij; pri čemer je izstopalo nekaj mladenk, ki so bile oblečene po najnovejši modi iz leta 1985.

Prvo predskupino Vanderbuyst si je ogledala le peščica ljudi. Mlad nizozemski trio se ni pustil motiti slabemu obisku in je suvereno odigral svoj kratki set. Večina skladb je bil tipični hitrejši, melodični in lahkotni hard rok osemdesetih, ki je spominjal na komercialni zvok glam metala (hair metal za nepoznavalce); le pri dveh so odžgali soliden heavy metal. Edini večji minus skupine je bil nekarizmatičen in povprečen vokal, huda obremenitev za dotični žanr.

Kot drugi so nastopili angleški Crimes of Passion, ki imajo do zdaj pod pasom le prvenec in EP. Kvintet nam je v dobrih štiridesetih minutah odžgal dober surovi, a hkrati melodični NWOBHM s pravo točo dobrih riffov in hitrih solaž. Poveljeval mu je dober vokalist, ki je s svojim tenorjem in barvo glasu, ki je spominjala na legendarnega Bruca Dickinsona, brezhibno odpel vse lege in linije. Lepo, da je še danes Britanija kovačnica heavy metal praporščakov.

Pred nastopom Saxon se je dvorana končno napolnila. Sicer ni pokala po šivih, a je bila glede na prihajajočo savno je bila vsaka vrzel v množici dragocen vir kisika. V ozadju odra je visela ogromna zastava s imenom skupine, okoli bobnov in ojačevalcev pa so bile postavljene enote z žarnicami. Le-te so med koncertom ustvarjale vzdušje, včasih izpisale ime skupine, včasih pa tudi simbole, povezane z dotično pesmijo (npr. pri Crusader so se izpisali križi). Končno so se luči ugasnile in oglasil se je zlovešči intro na matrici, pospremljen z žvižgi in skandiranjem publike. Biff in njegova druščina so hitro zavzeli svoje položaje in razorožili publiko s trisom udarnih heavy metalskih rušilcev iz njihovega zlatega obdobja. Medtem ko drugi veterani ponavadi ostajajo v varnih vodah svojih legendarnih hitov, so nam Saxon zaigrali skladbe iz celotnega obdobja delovanja, z majhnim poudarkom na njihovo zlato obdobje prve polovice osemdesetih in teh z novega albuma. Skozi večer so nam ponudili tri tipe skladb. Večinoma so bile hard&roll poskočnice z udarnimi riffi ter visoko spevnimi refreni; preprostih struktur, a z veliko pristnostjo in udarnostjo. Nekaj je bilo hitrih, a melodičnih heavy metal skladb v stilu NWOBHM (kot jih jaz razumem), nekaj pa tudi daljših, bolj kompleksnih skladb, ki so razkrila tehnični in skladateljski talent skupine. Posebej bi izpostavil epsko The Eagle Has Landed, ki je s svojo dolžino in strukturo že močno približala progresivnemu tipu metala. Poleg samih skladb so nam ponudili tudi tri solo točke, ki so služile predvsem temu, da si je pevec malce spočil svoj glas, pri meni pa so pustile bolj mešan vtis. Prvi je bil na vrsti bobnar, ki je pokazal soliden nabor udarnih ritmov. Nekaj skladb kasneje je bil na vrsti eden od kitaristov, ki je navdušil s svojim „šredanjem“ in „rock licki“; tehnično, a vseeno z nekaj duše odigrano. Vsaj za mene pa je bila sporna solo točka basista. Njegovo soliranje je bilo bolj srednja žalost (na srečo daleč od „izjemnega basista“ Dimaia), vse skupaj je izpadlo kot (slabo) prekrito polnilo. Eh… .

Poleg udarnih pesmi so nam Saxon ponudili še izjemno odrsko predstavo, ki se je oplajala z navdušeno publiko. Kljub častitljivi starosti so gladko povozili svoje precej mlajše kolege. Ko vidiš Biffa skakati in peti obenem pri njegovih šestih križih, se človek res vpraša, od kod mu energija. Nasploh je pevec Biff ključna oseba benda, eden od dveh stalnih članov in vidni motor zasedbe. S prodornim vokalom, ki je sicer že malce opešal pri najvišjih legah, in polno prikolico karizme, je brez težav začaral slovensko publiko. Izjemen je bil tudi basist, ki se je vseskozi gibal po odru in prečupal praktično cel koncert, medtem ko sta bila oba kitarista bolj stoična. Po dveh bisih in približno dve uri dolgem koncertu so se s prikloni preznojeni Saxon zadovoljni poslovili od še bolj preznojene in zadovoljne publike.

Maraton heavy metala iz osemdesetih je odnesel nas vse vključno z bendom z enim najboljših koncertov tega leta.

Tekst: Tit Slatinšek
Foto:  Miha Dolenc

Fotogalerija:

Povezani članki: