Siddharta na stadionu po osmih letih

siddharta (4)

Ljubljana / Stadion Stožice
18. 6. 2011

Kost je vržena. Siddharta je kot prva glasbena skupina nastopila na stadionu v Stožicah in tako izpolnila obljubo, ki jo je dala leta 2003 na bežigrajskem stadionu, kjer je fenomenu slovenske glasbe porisluhnilo 30.000 ljudi. Tokrat napisa ‘razprodano’ ni bilo, število poslušalcev ocenjujejo na 10.000. Napol poln parter in ista zapolnjenost tribun ter luknje, ki so prazno zevale, so nekoliko uničile koncertno vzdušje, saj je bilo nekoliko preveč prostora za prosto gibanje in premalo koncertnega prerivanja. A to kitarista in pevca Tomija M., bas kitarista Janija H., kitarista in spremljevalnega vokalista Primoža B., bobnarja Primoža M. in klaviaturista Tomaža O. ni zmotilo, da ne bi suvereno odigrali tri in pol ure trajajočega programa, kjer so mešali skladbe s svojih že izdanih petih albumov in prihajajočega šestega, ki so ga posneli tekom stožiškega koncerta.

Začeli so udarno z Napojem, prešli v novo skladbo General in nato vzdignili slovensko narodno zavest s himno nogometne reprezentance Dviga Slovenija zastave. Nekoliko hitro je nato prišla skladba Pot v x, ki je Siddharto lansirala na vrh slovenske glasbene scene. Playlista je bila dolga, a se vseeno najde kak komad, ki ga v Stožicah nismo slišali, pa bi si marsikdo želel. Sama bi na seznam uvrstila še skladbo Siddharta, predvsem zaradi kitarskega sola, ki za Siddharto niso ravno značilni, in spomina na prvi album ID. Smo pa zato lahko prosluhnili skladbi Le mavrica, ki so jo fantje nekoliko preuredili in izkoristili dejstvo, da imajo v svoji zasedbi enega najboljših slovenskih basistov Janija Haceta, ki je odigral dober in dolg solo. Če smo na Bežigradu pred slabimi osmimi leti kot gostu prisluhnili Vladu Kreslinu in simfonikom, so v soboto rockerji na oder pripeljalo hrvaško divo Josipo Lisac, ki je skupaj z njimi zapela skladbo Neon (če iščete povezavo med tema dvema ustvarjalcema, je možen vezni člen Jani Hace, s katerim Josipa sodeluje pri ustvarjanju svoje glasbe). Ob tem je treba dodati, da je bil Josipin vokal najbolje slišan in razumljen nekaj metrov za tonsko kabino, v samem fanpitu pa je izvenel nekoliko spacano in nerazumljivo. Kljub temu je potrebno dodati, da je bilo ozvočenje in zvočna slika dobra. Zvok pač ima svoje fizikalne zakonitosti, k njegovi slišnosti prispeva tudi število publike, in tako je bilo, kot skoraj povsod, možno slišati zvočne nianse, glede na pozicijo na stadionu, a povsod se je slišalo dobro. Tudi Tomijev vokal je bil razločen in je kljub manjši hripavosti zdržal do konca. Siddharta je znana kot zasedba, ki v svoji glasbi nima veliko solaž, ne pušča dosti prostora za improvizacijo in njihove skladbe na koncertih tečejo kot na plošči. Tudi na Stožicah je bilo tako, le da je tokrat Tomi nekoliko več govoril med samimi komadi, kot smo to navajeni. Kot drugi gostje so nastopili legendarni Laibach, ki so skupaj s Siddharto odigrali B Mashino, ki je bila veliko bolj trda in hrupna kot na plošči Silikon Delta. Enako kot za Bežigradom so tudi tokrat Siddharti družbo delali plesalci, ki pa so nekajkraat plesali ob strani in v temi, tako da niso prišli do izraza in želenega efekta. Svoje pa je dodala tudi pirotehnika, ki sicer ni bila na nivoju Rammsteinov, je pa dodala kanček k teatralnosti, kot se za stadionski nastop spodobi. Tako je ob koncu Tomijevo razbijanje kitare spremljal še ognjemet. Še vedno pa so med publiko največ navdušenja požele starejše skladbe Samo edini, Ring, Orion Lady, ki sta jo skupaj prepevala brata Meglič, in njihova priredba Od višine se zvrti. Da, kljub tretjini manj publike kot pred osmimi leti Siddhartina mašina še dela, a žal, kot kaže, jo napaja manj oboževalcev kot nekoč; ali je vzrok pri dokaj dragi ceni kart ali mogoče preveč oddaljenem odnosu glasbenikov do poslušalcev, kar jim nekateri očitajo, ali kje povsem drugje, pa bodo morali ugotoviti glasbeniki sami.

Ko pa je govora o Stožicah, je postalo nekako samoumevno, da se pogleg koncerta in glasbe poroča tudi o sami organizaciji in žal tudi tokrat ne gre mimo slednje. Prva nevšečnost se pojavi, ko varnostnik v garaži oz. reditelj pač ne ve, kje je izhod za avte in kje bi lahko najhitreje in najbližje odšli iz podzemlja. Ravno tako slednji ne vedo, kateri vhod oz. dvigalo vas najhitreje oz. sploh pripelje do vhoda, da bi odšli na parter. Potem pa se zgodi, da vas varnostnik kljub novinarski akreditaciji pač ne spusti na vhod za trbibuno. Lepo vljudno sem ga vprašala, kje pa potem lahko vstopimo novinarji na stadion oz. parter, pa odgovora žal ni poznal. Dejal je le, da se prosto pač ne morem gibati po stadionu in da naj grem nazaj tja, od koder sem prišla. V mojem primeru bi to pomenilo v klet, kar sem mu tudi povedala in obrazložila, da še sploh nisem vstopila na stadion, pa je slednji bil še bolj zmeden. Po dobršni meri besa in ker se je koncert že pričel, sem le prišla do pravega vhoda. Naslednja težavica pa se je pojavila, ko smo postali žejni. Ugotovili smo, da je na parterju le en sam šank, kjer pa so ljudje na pijačo čakali tudi po dvajset minut. Prerivanje in čakanje je obiskovalce kar precej vznemirilo in so postajali nestrpni. Slednje zagotovo ni prispevalo k boljšemu vzdušju na stadionu. Čeprav so Stožice še vidno v izgradnji, pa bi lahko na tak dogodek okrog postavili vsaj kakšne koše za odpadke. Zaman sem namreč iskala kanto, kamor bi lahko odvrgla pločevinko sponzorske pijače, ki so jo na veliko delili pred stadionom. Tako se pač stvarem ne streže, in močno upam, da bodo do naslednjega koncerta v Stožicah vsaj te stvari urejene.

Playlista:
Napoj
General
Dviga Slovenija zastave
Klinik
Pot v x
Domine
Japan
Hollywood
Baroko
Homo Carnula
Na soncu
Neon (feat. Josipa Lisac)
Noraterra
T. H. O. R.
Narava
Napalm 3
Bel labod
Spet otrok
Samo edini
Sam
Ring
Postavi se na mojo stran
Indian Boy
Malishka
Platina
Od višine se zvrti
Bonsaj (oz. Song #4)
B Mashina (feat. Laibach)
Rave
Le mavrica
Arena
Male roke
Orion lady
Vojna idej

Tekst: Katarina Trstenjak
Foto: Miha Dolenc

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.